Moustiers-Sainte-Marie

Dan 24 - Moustiers-Sainte-Marie

Današnji dan je obetal veliko sonca, z jutranjimi nizkimi temperaturami, ponoči 3°C, čez dan pa do 16 °C. Vetra je bilo manj kot včeraj, zato sva se z Hondo odpravila na ogled dveh točk, oddaljenih dobrih 20 km od najinega kampa.

Ko sva se peljala mimo lepih njiv s sivko, sva se morala ustaviti, saj se je pred nama odprl pogled na del jezera z zanimivim polotokom. 

Ne moreva se načuditi prečudoviti intenzivni barvi vode, ki je v resnici še veliko bolj modra, kot na sliki. Morda bo ta fotografija vsaj približek resničnemu doživetju.

V nadaljevanju sva se peljala mimo Moustiers-Sainte-Marie, vasice vgnezdene v strmo skalnato pobočje gora. 

Nedaleč proč sva se ustavila pri mostu Pont du Galetas in izlivu reke Verdon v jezero. Na mostu narediva nekaj posnetkov ožine kanjona in reke.

Na obali stojijo ponudniki kanujev in pedolinov, s katerimi se mnogi odpravijo kakšen kilometer po reki navzgor. 

Tudi midva si izposodiva pedolino (20€ na uro) in se trudiva poganjati proti toku. Vse skupaj bi bilo enostavno, če bi krmilo bolje delovalo. Krmilo je delovalo kot volan in ne kot ročno krmilo čolna. Preden sva ugotovila, kako deluje, naju je obračalo. No, konec dober, vse dobro. 

Počasi sva pedalala proti toku in uživala v prekrasni barvi vode, neverjetnih oblikah in barvah skal in pobočij nad reko. Ta kanjon je res prečudovit od zgoraj in od spodaj. 

Na poti nazaj nama je malo nagajal veter, ki je pihal v nasprotno smer toka reke in delal prave valove. 

Le eno uro sva uživala lepote reke, a sva ponosna, da sva se vozila po prekrasnem Verdonu in jo občudovala tudi iz pobočij gora, ki se penjejo nad njo. 

Čeprav reka ni velika, njena skrita moč počasi a zdržema liže skale in že skozi tisočletja oblikuje svojevrstno mojstrovino. Res prav nič na tem svetu ni večno, to lahko vidimo in občutimo vsak dan. 

Očarana od Verdona sva se odpravila še na ogled bližnje vasi Moustiers-Sainte-Marie, ki je od leta 1981 uvrščena med najlepše vasi v Franciji.  

V primerjavi z vasico Saint Croix du Verdon, tu pročelja hiš niso obdelana s kamni, so pa pobarvana v pastelne barve, ki se stapljajo s celotno sceno. 

Že od daleč opaziva na skalnatem grebenu majhno cerkvico in strmo kamnito pot do nje. Zgleda, da je najino tokratno potovanje povezano s takimi podvigi. 

Odpraviva se po 262 kamnitih stopnicah, ki se strmo vzpenjajo proti vrhu. Kamni so tako zlizani od premnogih stopinj, da je na to opozarjal celo poseben znak. 

Dolge stopnice ograjene s kamnito ograjo se vijejo po pobočju. Srečujeva staro in mlado, ki se previdno vračajo v dolino.

Višje ko sva, lepši je razgled na vas in okolico. Ob poti so postaje križevega pota. Šele od zgoraj opaziva, da vasico preseka potok, ki v kaskadah pada v globino. Ob deževju mora biti precej buren. 

Pogled na oranžne strehe hiš stisnjenih ob potok in dva skalnata grebena, kjer med njima visoko na zajli visi zlata zvezda, spominja na jaslice. 

Na koncu stopnic je vzidana v visoke apnenčaste pečine slikovita kapela Notre-Dame-de-Beauvoir. V njeni bližini je poseben prostor z najlepšim razgledom na strehe vasi, na dolino Maire in planoto Valensole.

Počasi in previdno se vračava proti vasi, ki je polna šarma. Tu so cerkev, manjši trgi, ozke ulice s številnimi prodajalnami lokalnih dobrot in izdelkov. Sivka in mila različnih barv na stojnicah odišavljajo ozke ulice. 

 Pastelne barve hiš z izrazitimi barvami oken in vrat so prekrasna dopolnitev barv skal, kamna in vode v okolici.

Vas je del naravnega parka in vpisana v UNESCO dedišcino. Je tipična provansalska vas, znana tudi po "fajansi", posebni keramiki. 

Sprehodiva se po vasici, se posladkava z okusnim sladoledom in se počasi odpraviva "domov", saj naj bi po napovedi pod noč malo deževalo. Zopet sva hvaležna za res lep sončen dan in nepozabna doživetja

Sainte-Croix-du-Verdon

Dan 23 - Sainte-Croix-du-Verdon

Ponoči je deževalo, zjutraj pa je bilo nebo lepo umito, jasno. Ker je bilo precej vetrovno je odpadla vožnja z motorjem. Odločila sva se, da ta dan malo polenariva, kaj prebereva, si pogledava kakšno zamujeno epizodo nanizank in opraviva "žehto". V treh tednih se je nabralo nekaj oblačil za pranje. V kampu imajo sodoben pralni stroj in sušilec.

Pred tem sva morala po prašek v trgovino na vrhu vasice Sainte-Croix-du-Verdon. Pot sva izkoristila še za ogled te majhne, a ljubke vasice na gričku nad jezerom. 

Če so v Italiji "cita bianche", v Španiji "pueblos blancos", bi jih v Franciji na tem koncu lahko poimenovali "villages de pierre", kamnite vasi. 

Te lepe hiše, zidovi in ograje stilno okrašene z lokalnimi ovalnimi kamni, oker barve, kot večina okoliških skalnatih gora, ali zemlje na njivah in se barvno zlivajo z naravo okoli njih. 

Sainte-Croix-du-Verdon leži na izjemni lokaciji na skalnem rtu ob obali velikega jezera St. Croix. 

Vas se je v 16. stoletju preselila iz ravnine na hrib. Kasneje ji je grozila še potopitev v akumulacijsko jezero, a se to ni zgodilo.

Sprehod po v strmino zavitih uličicah navdihuje z mirom in spokojnostjo. Iz vseh kotičkov vasi je prekrasen razgled na jezero in na kraj, kjer je vasica nastajala v starih časih. Danes je vasica majhno letovišče.

Središče vasi je majhno, a ljubko s številnimi lepo obnovljenimi hišami, katerih fasade so obdelane z gladkimi ovalnimi kamni, okoli njih pa lepi majhni vrtovi, ki jih v ozadju krasi še prekrasno azurno modro jezero.

 Iz vasi vodi strma pešpot do jezera, po kateri sva se vrnila do kampa. 

Opravila sem "žehto" pospravila sveže oprana oblačila in dan se je zaključil.

Upava, da bo jutri manj vetrovno, da se odpeljeva z motorjem do mesta Moustiers-Sainte-Marie.

Kanjon Verdon

Dan 22 - Kanjon Vedon

Dopoldne se najprej odpraviva ob obali akumulacijskega jezera Lac Saint-Croix živo turkizne barve reke Verdon. 

Obala je lepa oker peščena in ima veliko majhnih peščenih zalivčkov. V bližini našega kampa so izposojevalnice električnih čolnov, bencinski niso dovoljeni, pedolinov, jadrnic in drugih manjših plovil.

Že dopoldne so se na jezero odpravljali prvi suparji in nekaj kanujev. Je lep topel sončen dan, čisto primeren za take podvige. 

Po kosilu se s Hondo odpraviva proti mestu Moustiers-Saint-Marie, ki leži v bližini kanjona. 

Voziva se po planoti posejani z občudovanja vrednimi nasadi sivke, ki rastejo za kontrast v živo oranžni zemlji. 

Po dobrih 20 km že vidiva v daljavi mestece stisnjeno pod skalne pečine okoliških gora. Premisliva si in danes raje odpeljeva proti kanjonu Verdon, saj je dan primeren za ogled te naravne lepote. Mestece bova obiskala jutri, ko bova opravila še kaj drugega v neni okolici. 

Pot v kanjon se počasi dviga, cesta je ozka, polna ovinkov in vedno bolj vklesana v skale.  

Kar na nekaj točkah imava krasen razgled na celotno jezero in konec kanjona, kjer se reka izteka v jezero. 

Opazujeva skupino čolničkov, ki veslajo po reki navzgor in se odločiva, da se naslednje dneve tudi midva lotiva tega izziva. 

 Ko sva ba višini 1030 mnm, dospeva do vasice La Palud sur Verdon, kjer je že veliko obiskovalcev. Eni se vračajo v dolino, drugi se šele odpravljajo proti kanjonu. Tu je na steni hiše freska, ki prikazuje kanjon v preteklisti.

Nadaljujeva po krožni poti do kanjona, ki se počasi dviga višje in še višje (do 1300 mnm). 

Po nekaj kilometrih prideva do prve razgledne točke, te so postavljene na obronku vsakega ovinka, ko se dvigamo proti vrhu. Tu smo opazovali  sedem velkih svetlorjavih ujed, ki so pod nami krožile v kanjonu.

Vsaka razgledna točka je posebna in odkriva del tega zares prekrasnega in adrenalinkega sveta.

Ah, oh, wow, so vzkliki, ki spremljajo uživanje ob neverjetnih, včasih kar strašljivih razgledih. 

Nekatere razgledne točke celo visijo nad kanjonom in ob pogledu navzdol se ti kar zvrti v glavi. 

Na obeh straneh kanjona se dvigajo visoke strme, gladke  skale, ki vabijo alpiniste in plezalce, da jih premagajo. In ni jih malo, vseh starosti, polnih drznosti in z rdečico in ponosnim nasmehom, ko prilezejo na vrh. 

Največji kanjon v Evropi ponuja obiskovalcem enkratno in veličastno pokrajino. 

Ta drobna reka Verdon je skozi tisočletja izkopala izjemen kanjon, ki ga lahko občudujemo danes. Ime je dobila po svoji turkizno-zeleni barvi, ki je ena od prepoznavnih značilnosti reke.

 Kanjon Verdon je visok med 250 in 700 metri, reka je dolga 25 km. 

Kanjon je zelo priljubljen med turisti, ki se lahko zapeljejo po v skalo vsekani poti nad kanjonom, najamejo kajake za potovanje po reki, se odpravijo na pohod ali pa skačejo s padali. 

Več sto metrov visoke apnenčaste stene privabljajo številne plezalce, da se preizkusijo na od 20 do 400 m visokih stenah.  

Danes sva polna vtisov o tej izjemno lepi naravni pokrajini. Matjaž, ti bi tu zelo užival :). 

 

Pred kratkim sva obiskala kanjon reke Tare v Črni Gori, a Verdon je v primerjavi z njim resnično pravi kanjon z visokimi strmimi, golimi stenami in veliko razglednimi točkami.

Prevozila sva dobrih 100 km, kar nekaj visoko nad sotesko s do 0,5 m visoko ograjo, ki je na mnogih delih sploh ni, in pod noč zadovoljna končala najin izziv.