Ostrog Monastery, Črna Gora

Ponoči je malo mrcinilo, kot so tudi napovedali, a velikega dežja ni bilo. Po zajtrku sva zapustila Žabljak in nepopisne lepote Durmitorja, ki si zaslužijo vse pohvale.

Za nama so adrenalinske soteske Tare, vijugaste in ozke ceste nad sotesko, širjave planote Žabljaka, ki s svojo podobo spominja na kakšno alpsko planšarsko planoto in odsev prekrasnega Črnega jezera, obkoljenega z gozdovi in z dvatisočaki. 

Človeka taka narava čisto omami in ga očara. Nič se ne more kosati s stvarjenjem matere narave, le uživati jo pogosto nimamo časa, ali pa ne znamo, žal. 

Po lepo urejeni cesti se v smeri Nikšiča peljeva proti samostanu Ostrog Monastery. Vožnja je bila lažja po tej cesti. 

Ko pustiva za sabo Nikšič, se cesta začne vzpenjati po strmini gore. Cesta je vklesana v pobočje in pogled proti dolini je bil iz kilometra v kilometer bolj neprijeten. Tudi cesta se je zožila in na določenih mestih se je cestišče rahlo posedlo. 

Višje ko sva bila, bolj oddaljeno se je zdel najin cilj. Malo naju je potolažilo, ko sva videla, da iz nasprotne smeri vozijo tudi manjši avtobusi. Zagotovo bo tam zgoraj možno najti prostor za parkiranje in obračanje. A dvom je obstajal. 

Ko sva prispela pod vrh gore, sva se oddahnila, saj je bilo sredi ničesar, na manjši gorski polici, nekaj hiš z manjšim samostanom in kar prostorno parkirišče. 

Parkirala sva in se ozrla v strmo pobočje vrha gore nad nama. Tam je v meglici belo odseval del znamenitega samostana, vklesan v steno. Morda malo spominja na naš Predjamski grad. 

Pridružila sva se številnim obiskovalcem, ki so se peš podali do 3 km oddaljenega samostana. Nekateri smo se odločili za strme stopnice, ki so vodile naravnost navzgor, drugi so šli okrog po cesti. Neštete kamnite stopnice so nam pošteno vzele sapo, a to je tudi namen pokore, ko se odpraviš do takega svetišča, kajne?

Samostan Ostrog je samostan Srbske pravoslavne cerkve, ki je vklesan v skoraj navpično skalo, visoke gore Ostroška Greda. Posvečena je svetemu Vasiliju Ostroškemu. Samostan Ostrog je najbolj priljubljen romarski kraj v Črni Gori. Sem romajo verniki vseh veroizpovedi od pravoslavne, katoliške in muslimanske vere. Je pa tudi najbolj obiskanih na Balkanu. 

Bel v strmo skalo vklesan samostan ima dve zanimivi jamski cerkvi, ki nista bili poškodovani v požaru, zato so njune freske, ki so poslikane na naravnem kamnu, še iz 17. stoletja. Na žalost fotografiranje v notranjosti ni dovoljeno.  

Vklesane stopnice z mozaiki svetnikov vodijo v dva druga nivoja, kjer sta slikoviti razgledni ploščadi. Od tod je najbrž lep razgled na dolino, a danes je ta bila odeta v meglo. Tako je bil trenutek še bolj mističen.

Vhod v samostan in spremljajoče stavbe se lepo vklapljajo v okolico. 

Po ogledu sva se po cesti vračala do parkirišča, saj so bile stopnice zaradi rosenja preveč spolzke. 

Lep mozaik Noetove barke za slovo.

Ravno prav utrujena in zadovoljna sva se odpravila proti Budvi in Tivatu, kjer načrtujeva prenočiti. Iz gorske pokrajine sva se počasi bližala obali. 

Tudi za zaključek poti sva peljala po sicer lepi, široki cesti, a vklesani v golo pobočje in z ostrimi ovinki visoko nad dolino. Razgled na Budvo, Sv Štefan in morje je bil ob sončnem zahodu, kljub oblakom lep. 

Pristala sva v mini kampu v Kotorskem zalivu.

Kanjon Tare, Žabljak

Kmalu po osmi uri sva se odpravila na pot do naslednje destinacije. Iz kampa je dostop do nove avtoceste, ki pelje do Kolašina, enostaven in hiter. To je prva avtocesta v državi, ki so jo odprli julija letos.

Avtocesta se vse čas počasi dviga in večji del leži na policah in mostovih ter teče skozi veliko število kar dolgih predorov. Udobna vožnja.

Ko sva prispela v Kolašin, sva iskala pot proti Mojkovcu od tam pa proti Žabljaku. 

Zanimiva je bila pot ob reki Tari, ki je posebej znana po izjemnih kanjonih. 

Kanjon reke Tare je največji in najgloblji kanjon v Evropi, ki se večinoma nahaja v Črni gori, del pa še v Bosni in Hercegovini. Najlepši del kanjona so visoke skale pogorja Ljubišnje, ki so del Unescove svetovne dediščine pod imenom Nacionalni park Durmitor.

Ta izjemno lepa planinska reka je dolga 150 km. Teče skozi edinstvno visok kanjon z do 1300 m n/m. Je najgloblji v Evropi in za Koloradom je najgloblji kanjon na svetu in je ena najatraktivnejše rafting rek sveta.

Pravijo ji tudi » SOLZE EVROPE «. Ko se voziš ob njej, slišiš živahno bučanje njenih brzic. Kar na nekaj mestih sva se ustavila in občudovala prekrasno barvo reke, zelene bregove in brzice. 

Večji postanek sva naredila pri mostu Đurđevića Tara, ki preko 170-metrskega brezna poveže obe strani kanjona Tare, oddaljena skoraj 400 metrov. Dolončan je bil že leta 1940.

Dolg je 365 m, ima pet lokov in stolpe 172 m nad reko Taro. Sprehodila sva se po njemu na drugo stran in priznam, vso pot sem imela cmok v grlu, saj si nisem.upala pogledati v globino. Le tu pa tam sem se opogumila in fotografirala reko, ki se vije spodaj. 

Ob mostu ponujajo zipline čez kanjon, ki ga je danes preizkusilo veliko število kurajžnejžev. Midva pa sva si v bližnji restavraciji privoščila obilno kosilo.

Nato sva pot nadaljevala proti Žabljeku, ki leži na 1456 m/nm v središču regije Durmitor in je najvišje ležeče balkansko mesto. Narava je že obarvala listje z bogatimi jesenskimi barvami. 

Po serpentinah, ki se počasi vzpenjajo proti vrhovom, se nenadoma odpre planota, ki z majhnimi hiškami raztresenimi po planoti spominja na alpske planine. 

Ko sva se bližala Žabljeku, sva opazila veliko enakih manjših tipskih gorskih hiš, ki so namenjene turistom v vseh letnih časih. 

Tu naj bi bilo 48 vršacev, ki so višji od 2 tisoč metrov, ter 18 jezer, ki jih imenujejo Gorske oči. Žabljak je ime dobil po žabah, ki s svojim glasnim regljanjem napovedujejo prihod pomladi.

Najprej sva poiskala kamp, ki je v bližini Črnega jezera. Pot do kampa je ozka in strma, na poti pa sva naletela še na volovsko vprego, ki je vlekla hlod. Treba se je bilo vzvratno umakniti. Uspelo je in srečno sva prišla na plato, kjer je bilo že veliko avtodomov od vsepovsod. 

Imava lep razgled na vršace, ki obkrožajo to območje. Ker je bilo že pozno popoldne, sva se odpravila proti jezeru po gozdni poti iglavcev.

Tri km od Žabljaka sta Malo in Veliko Črno jezero. To jezero je temno modre barve, ki se pogosto zdi črna, učinek pa je posebej posledica globine jezera in gostega durmitorskega gozda na obali.

Črno jezero (Crno jezero) je največje med ledeniškimi jezeri v nacionalnem parku Durmitor, pravijo mu "gorske oči".  

Črno jezero je pravzaprav sestavljeno iz dveh manjših jezer, Velikega jezera (Veliko jezero) in Malega jezera (Malo jezero), ko pa se gladina jezera jeseni dvigne, postane eno jezero.  

Zaradi poletne suše je gladina vode nižja, zato sva se lahko sprehodila po poti okrog obeh jezer in ju občudovala. 

Na tem mestu je obeležje, ki pravi, da je Tito tu z vojaškim štabom leta 1943 sprejel odločitev za bitjo na Sutjeski. To je Titova pečina.

 Po več kot enourni hoji sva se vračala v kamp po glavni cesti, kjer ob poti stoji veliko hišk, ki ponujajo lokalne dobrote in izdelke. Premamili so naju sušeni jurčki, ki sva jih tudi kupila. 

Utrujena sva prispela v kamp, kar nekako čutiva, da sva na 1500 m/nm, po veliko dnevih preživetih ob morju. Tu naju je lastnica kampa častila z rakijo in toplim čajem, saj je postalo tudi bolj sveže. Prisedla sva k mlademu zakonskemu paru iz Nizozemske in celo uro preživela v prijetnem klepetu. Povedala sta, da sta že pol leta na poti, saj sta pustila službo in se odločila nabirati izkušnje po svetu. Pravita, da so generacija "quiters", tisti, ki pustijo službo in raje uživajo nekaj časa. Zanimivo razmišljanje. 

Za nama je še en zelo zanimiv in lep dan v naravi.

Podgorica, Črna gora

Čeprav sva bila v Grčiji le 9 dni, občutim spremembo ure. Danes zjutraj je bilo kar sveže, saj leži kamp v kanjonu reke Morača, Nad nami je visoka skalnata stena, na drugi strani reke je železnica in malo nižja skalnata stena. Ozka dolina, ki se nadaljuje vzdolž reke, me spominja na Baško grapo.  

K nama je pristopil lastnik kampa in naju povabil na jutranjo kavico. Vesel naju je bil, ker sva iz Slovenije. Skupaj smo obujali spomine na skupno domovino in na čase naše mladosti. 

Veliko nama je pojasnil o razmerah v Črni Gori danes, o politiki, jeziku in veri v teh krajih. Pojasnil je ime svojega kampa Titograd in imen sedanje prestolnice države. Prav prijetno je bilo kramljati v njegovi družbi. Svetoval nama je, kako optimalno nadaljevati pot, če želiva obiskati načrtovano. 

Pripravila sva kosilo in se s skuterjem odpravila v Podgorico ( ime je dobila, ker leži pod goro Gorica), glavno mesto države.

Mesto ni prav veliko (nekaj več kot 200 000 prebivalcev), niti nima velikega centra. V nekem potopisu sem prebrala oceno, da je to mesto nezanimivo in pusto. Morda je na prvi pogled res tako, še posebej, če ne veš, kaj bi si tu lahko ogledal, skriva pa kar nekaj zanimivih in lepih točk. 

Mesto leži ob treh rekah in vsako mesto ob rekah ima posebno dušo. Podgorica se je usidrala med večji reki Zeto in Moračo in manjšo Ribnico. 

Krasijo jo mostovi iz različnih obdobij in stilov, ki govorijo o povezovanju in premagovanju. V bližini je tudi veliko Skadarsko jezero in narodni park. Pravijo, da je po temperaturi ena najbolj vročih prestolnic v Evropi.

Podgorica je večnacionalna, večverska in večkulturna družba. Plačilno sredstvo so evri že od 2002. Pred tem so imeli nemške marke. Podgorica je obkrožena z veliko vinogradi. 

Peljala sva se po sodobnem mostu Millenium, ki je simbol mesta in povezuje dve strani mesta ob reki Morači. V njegovi bližini je nov Moskovski most namenjen pešcem. 

Na drugi strani reke je Stara varoš, kamor sva najprej odšla. Tu se stare, na pol podrte stavbe družijo z novejšimi v ozkih ulicah v družbi manjše mošeje. 

V bližini se začenja manjši park s kipom Nikolo I. Petrovića Njegoša, zadnjega kralja Črne gore. 

 Po kamnitih stopnicah prideš ob ruševinah starega obzidja do slikovitega starega kamnitega mostu čez reko Ribnico, blizu sotočja z reko Moračo. 

Ob Morači navzgor do Millenijskega mostu teče lepa sprehajalna pot, le z napisi popackani zidovi očasno kvarijo vtis.

Vmes sva se na pijači in palačinkah ustavila na Trgu Republike. 

Sprehod sva zaključila in se s skuterjem odpravila do Katedrala Kristusovega vstajenja, pravoslavna cerkev, ki je ena najimpresivnejših znamenitosti Podgorice.

 Že njena zunanjost, zgrajena je iz belega kamna, razgibana, je impozantna. Ko pa vstopiš vanjo, vidiš, da je res pravi biser.

 Notranjost je bogata s poslikavo, lestenci in marmornatimi tlemi. Pisalo je, da se med poslikavo skrivajo tudi podobe Tita, Karla Marxa in Friedricha Engelsa, ki gori v peklu.

Nazadnje sva se odpravila v 15 km oddaljen kraj, kjer je reka Cijevna ustvarila kanjon in naravno posebnost. 

Slap, splošno znan kot "črnogorska Niagara", je izjemno atraktivna in krasna točka za obisk. Midva sva pravo Niagaro pred leti obiskala in lahko rečeva, da je podobnost velika in osupljiva. 

Res je precej manjši od kanadskega soimenjaka, vendar zasluži, da nosi to ime. 

Impresivne so skalnate formacije, ki jih je hudournik oblikoval skozi stoletja. Voda je kristalno čista, ima krasno modro barvo in teče po veliko tolmunih. 

Nabrala se nas je veliko obiskovalcev, ki so se fotografirali ob tej lepotici. Midva se kar nisva mogla ločiti od nje. 

V bližini slapa je velika in dobro obiskana istoimenska restavracija, ki v notranjosti skriva mlinsko kolo in majhen slap. 

Bližajoča noč naju je spodbudila, da sva zapustila to res lepo naravno posebnost.