Na poti na Krf

Zaključila sva kampiranje v kampu Vrachos Kastraki in se pred slovesom od tega neverjetnega sveta z avtodomom odpravila še zadnjič (torej drugič, ker je bil pred dnevi zaprt) do največjega samostana v Meteori. Nedelja je, topel jesenski dan (obeta se čez 30°C)

Sveti samostan Velikega Meteorona ali tudi "Megalo Meteoron" je največji in najstarejši od vseh ostalih samostanov. Imenujejo ga samostan, ki "visi v zraku" (meteoro). Zgrajen je na ogromni skalnati formaciji in je kot klobuk na velikanu.

 Ustanovil ga je menih Sveti Atanazij Meteorit v 14. stoletju. Je nekakšen začetnik monasticizma v regiji.

Danes je že v dopoldanskem času velika množica obiskovalcev. Parkirišča so vsa zasedena, še posebej, ker je veliko res ogromnih avtobusov, ki pripeljejo ljudi na enodnevni ogled Meteore. Tu sva srečala turiste iz Južne Koreje, Tajvana, Aneričane, veliko iz Azije, iz Evrope pa od Francozov, Nemcev, do Srbov in Angležev, mlade, družine in starejše. Prav vsi iščejo nekaj navdiha in spokojnosti v tem okolju.

Do samostana vodijo ozke stopnice ob skalnati steni. Vstop v samostansko okolje se začne ob vhodu, kjer plačaš 3€ za vstopnino. 

Samostan je zelo lepo urejen, in ima dve nadstropji in notranje dvorišče, od koder se lahko odpraviš na tri razgledne ploščadi s prekrasnim a kar vratolomnim pogledom v dolino in na sosednje samostane. 

Notranje dvorišče je razgibano in tam je več manjših stavb in vrtov. Pravo mini mestece. 

V muzeju sva občudovala bogato zbirko res starih listin in molitvenikov napisanih z roko, starih oblačil iz različnih dob in drugih liturgičnih predmetov. 

Najbolj impresivna je cerkvica, kjer pa fotografiranje ni dovoljeno. Razdeljena je v dva prostora,vhodni del z lesenimi izrezljanimi stoli in raznovrstno poslikavo in glavni prostor s kupolo, od koder se nizko spušča bogato in umetelno okrašen lestenec, ki je center prostora. Vse stene so poslikane in predstavljajo različne svetnike in verske dogodke. Posebna stara tehnika, barva in in tematika obiskovalca prevzamejo.

Tu je primer cerkvice iz drugega samostana, kjer sem pomotoma slikala in se tudi opraviča. 

V bližini je na ogled stara črna kuhinja s številnimi predmeti in pripomočki.

Samostan v hodniku s sliko prikaže zgodovinske dogodke, ki so se odvijali v njegovi okolici.

Po ogledu sva pot nadaljevala proti Krfu, a še zadnjič slikala te neverjetne velikane. Na tej fotografiji sama vidim dva duhca, morda meniha, ki izpod kute kukata vdolino in nama želita srečno pot.

Pot nadaljujeva po gorati, malo poseljeni pokrajini, kjer vrhovi dosegajo tudi 2000 m. Cesta se vije po grebenih in se spušča. Prelazi so na višini 1000 m. 

Po dveh urah se vključiva na avtocesto in se pripeljeva do trajekta za Krf. 

V daljavi že vidiva otok, a nemirna vožnja s trajektom kar traja.

V večernih urah se voziva po Krfu in imava nekaj težav z Googlovimi navodili, saj naju vozi po zelo slabi cesti. Končno v temi prispeva do kampa in najdeva prostor. Jutri pa bova pogledala, kje sva pristala

Samostani Meteore

Starodavni samostani Meteore

Danes bova dan posvetila "romanju" do nekaterih samostanov Meteore. Do nekaterih vodi več kot 200 stopnic, do drugih manj, a saj zato je vendar pokora, kajne? 

Prepričana sem, da bova uživala in se potrudila spoznati tudi duhovni svet Meteore.

Na mogočnih pečinah Meteore, visoko na vrhu strmih stebrov ponosno domuje le še 6 meteorskih samostanov, 4 moški in 2 ženska, od prvotnih 24. 

  

Te neverjetne tvorbe, v obliki v nebo usmerjenih visokih stebrov nad dolino, so pravo okolje za mirno, duhovno, čarobno, mistično, dih jemajoče, neskončno in navdihujoče bivališče samotnim menihom.

 Še kakšen izraz je prav gotovo, ki ga dahnejo očarani obiskovalci, ko prisopihajo po strmih stopnicah do posvečenih prostorov. Četudi nisi veren, se ti zbudijo občutki poduhovljenosti, ki jih izžareva to okolje.

Samostani so mesto, kjer se stikajo zgodovina, arhitektura in vera v navdihujoči naravi. 

Ta kraj je nudil menihom pušcavnikom popolno izolacijo in posvečenost bogu in veri v resnično nadrealistični pokrajini, ki ji ni para.

Začetki samostanov Meteora segajo v 9. in 10. stoletje in so jih uporabljali pravoslavni menihi puščavniki. Sprva so puščavniki našli svoj mir v številnih jamah tod okoli. Domačini so jim pomagali s hrano in osnovnimi potrebščinami, saj so zanje bili sveti možje.

Dostop do samotnih celic je bil težak, mogoč le z lestvami, za dvigovanje materiala na vrh pa so uporabljali posebne mreže. Ostanki omenjenega je možno videti v samostanih.

Danes so samostani starodavni spomeniki, ki hranijo zgodovino 2000 let stare krščansko pravoslavne vere. 

Uspela sva se povzpeti do štirih samostanov. Za vstop v samostane je potrebno upoštevati "dress code", pravila oblačenja. Ženske morajo imeti dolgo krilo in dolge rokave, moški pa dolge hlače in srajco. Pri vhodu si lahko izposodiš krilo ali kupiš veliko ruto ali papirnate hlače za moške. 

Zanimivo, ženske smejo obiskati te samostane šele zadnjih 100 let, odkar je prvič ženska (romunska kraljica) 1912 prestopila prag samostana v Meteori.

Prostori in cerkvice so bogato okrašene z relikvijami in bogatimi freskami, ki so novejšega izvora, a slikane v tradicionalni tehniki. 

Večji samostani imajo lepo urejene vrtove in celo muzej z zelo starimi primerki zapisov (6. stoletje)

Vse stavbe so lepo urejene in v njih se prepleta les in kamen. 

Iz vseh samostanov je prekrasen razgled na skalnate velikane, na mesto pod njimi in na široko dolino. Prav nič se ne naveličaš postati za trenutek in uživati v razgledu. 

Danes sva romala v 4 od njih, jutri naju pred odhodom čakata še dva.

Meteora

Sva v manjšem kraju Kalabaka, Grčija, ki leži pod pravljičnimi velikani, skupinami peščenih stebrov sredi lepe grške pokrajine.

Meteora je na Unescovem seznamu svetovne dediščine in je eden največjih in najpomembnejših kompleksov grških pravoslavnih samostanov v Grčiji, takoj za goro Atos.

 Meteora« ni nastala zaradi padlega meteorita na tem območju v daljni preteklosti, čeprav ime namiguje na to misel. Meteora dobesedno pomeni »sredi neba«, »visi v zraku« ali »v nebesih zgoraj«.

Kamnite gmote so nastale pred približno 60 milijoni leti. Na tem področju je nekoč bilo veliko jezero, ki je kasneje odteklo v Egejsko morje in za seboj pustilo ogromno rečne usedline. Ta pa se je skozi stoletja in ob potresih, dežju in močnem vetru oblikovala v neverjetne stebre mistične oblike. 

Megaliti iz peščenjaka so tako mistični, da so na vrhove le-teh menihi postavoli svoja svetišča miru in molitve. Samostani, se dvigajo visoko nad Tesalsko nižino in so v povprečju 300, nekateri pa celo 550 metrov visoki.

Od začetnih 24 samostanov, jih je ostalo le še 6: Veliki Metéoron, Varlaám, Roussanou, Sv. Nikolaj, Sveta Trojica in Sv. Štefan.

Ne morem si kaj, da ne bi povzela te razlage. Je tako nazorna in pove, kako narava s svojimi čudesi vpliva na človekovo psiho in verovanja.

(samo kot ilustracija, vzeto z interneta)

Edinstveno Izkušnjo so menihi doživeli, ko so pozimii megla in oblaki popolnoma prekrili mesto pod njimi. V teh mističnih trenutkih so menihi na Meteori opazovali vrhove pečin, ki so kukali iznad oblakov. Zdelo se jim je, kot da velikanske pečine lebdijo nad oblaki. Zagotovo jim je bila ta nadrealistična slika lebdečih pečin najboljši vpogled v nebesa!

Pod vtisi vsega zapisanega sva se odpravila s skuterjem do zanimivih razglednih točk teh stvaritev. Cesta je lepo urejena in obisk turistov je tudi v tem času številen.

Na vsakem koraku slišiš vzdihe, kako enkratno, kako lepo. Povzpela sva se na zaobljene vrhove in kot mali pikici zrla proti dolini in mestecu. Zdi se mi, da sva kot začarana v tišini le gledala in želela čimveč vtisov ujeti v posnetke, ki pa so lahko le približek resničnosti. 

Uspela sva obiskati vse razgledne točke, nisva pa ška v noben samistan, ker je bila vsepovsod prevelika vrsta. To sva pustila za jutri.

Danes je vroč poletni dan s 30 °C. Po ogledu in grškem kosilu sva se v kampu šla osvežit v bazen, ki ima enkratno sceno v ozadju. Se strinjate?

. 

Pred sončnim zahodom pa sva se odpravila na posebno  razgledno točko, kjer se zbirajo vsi, ki želijo uživati ob tej čarobnosti menjave svetlobe, barv in senc. 

Vsi smo v tišini zrli v skalnate stebre, ki so spreminjali barve v zahajajočem soncu.

 Sence so pomagale domišljiji videti različne obrise, kot je profil lepe deklice, sfinga in podobne.

 Odvisno, kako bogato domišljijo imaš, narava ti pri tem le malo pomaga z namigi sence in svetlobe 

Današnji dan je bil kot pravljica, umirjen, prijazen in v neposrednem stiku z naravo. Za dušo. :)