Imotski jezeri

Po zajtrku sva se odpeljala proti Makarski. To je najin naslednji postanek. Na poti sva naredila manjši obvoz. Želiva si ogledati zanimivosti v bližini mesteca Imotski. Izbereva pot, ki je pelje skozi 4,8 km dolgi predor pod pogorjem Biokovo. 

Za predorom se cesta precej dviga in nato spušča proti dolini. Že od daleč opaziva na nasprotnem bregu mestece in ob njem obrisa dveh velikih jam. 

To sta Modro in Rdeče jezero, znani turistični atrakciji Imotske regije na jugu Hrvaške, blizu meje z Bosno in Hercegovino. Pogled s ptičje perspektive vzet z interneta. Kot dve mačji očesi.

Zanimivi kraški jezeri poimenujejo tudi kot "biseri narave". Modro jezero leži čisto na robu mesta Imotski. Rdeče jezero pa je oddaljeno le dober kilometer stran. V bližini je še nekaj drugih manjših jezer.

Ta dva bisera sva se odločila ogledati danes. Najprej sva šla na obrobje mesta. Ulica se konča na robu, kjer se je v preteklosti sesedel strop podzemne jame in ustvaril globoko jamo, danes Modro jezero. Na dnu se v času večjega dežja nabere voda, ki lahko sega tudi 45 m visoko in je modre barve, zato je tudi dobilo tako ime. V Modrem jezeru sicer lahko voda sega do 90 metrov, rekordni vodostaj pa je presegel 140 metrov.

Tokrat je zaradi letošnje poletne suše tam le manjša mlakuža. Pravijo, da je ob suši jezero najbolj atraktivno, saj se lahko po lepo urejeni poti spustiš v globino in občuduješ mogočne strahospoštovanje vzbujajoče stene te ogromne jame. 

Kot zanimivost, ko jezero presahne, tam domačini igrajo nogomet. Poleg tega pravijo, da se je veliko otrok s tega območja naučilo plavati prav v Modrem jezeru.

Seveda sva se tudi midva spustila do dna, obhodila jezerce. Hoja po mehkem napol osušenem jezerskem blatu ni bila enostavna, a zanimiva. 

Ko sva se vračala nazaj proti vrhu jame, naju je presenetil dež z vetrom. Kakšen vremenski preobrat, iz jasnega dneva v nevihto. Midva pa sva morala še do drugega jezera. 

Čez dobro uro se je zvedrilo in z avtodomom sva se peljala do Rdečega jezera. Ime je Rdeče jezero dobilo po rdečih skalah stene, ki ga obdaja.

Ko sva po cesti prispela do te atrakcije, nama je zastal dih. Kaj tako mogočnega še nisva videla. 

Rdeče jezero je najgloblji kraški podor. Premer jame je 200 m, od gladine vode do vrha je 270 m. Jezero je globoko 250 m. Stene jame so gladke in strmo padajo proti jezeru. S ceste se lahko odpraviš po stopničkah do razglednih točk, od koder je pogled navzdol vrtoglav. 

Prav nič prijeten občutek ob tem nenavadnem naravnem fenomenu. Rdeče jezero je zaradi visokih, nevarnih skalnatih sten okoli njega nedostopno. To jezero pa nikoli ne presahne, ker se napaja iz podzemnih vod.

Polna vtisov sva se odpravila do kampa v Makarski

Omiš in izliv Cetine

Danes se nama obeta lep sončen in malo hladnejši dan. Po zajtrku se peš odpraviva do centra mesta Omiš.

Prečkava reko Cetina in ob levem bregu vidiva veliko turističnih čolnov. Na poti naju ustavi delavka turistične agencije in nama ponudi izlet s čolnom po kanjonu reke Cetinea za polovično ceno. Sprva sva imela drugačne načrte, a ko nama je predstavila izlet sva se odločila in že čez nekaj minut sva sedela skupaj z nekaj turisti v čolnu na poti po kanjonu. 

Reka je bistra in mirno teče proti morju skozi globok, strm kanjon. Vstop v kanjon je precej atraktiven, saj na obeh straneh stojita skalnata grebena. Reka privablja v zgornjem toku na brzicah raftarje in kajakaše, v spodnjem pa turistične čolne, kanuje in celo en sup smo srečali na poti. 

Ko vstopimo v kanjon, se nad nami pne polovica mostu za novo obvoznico. Okolje za vhodom se spremeni. Reko obdaja bujno zelenje dreves, ob bregovih pa rastejo visoke trave in vodne rastline. Tu in tam so tudi večji ali manjši travnati otočki. Na obeh straneh se dvigajo visoki skalnati vrhovi gora. Na enem izmed ovinkov so postavili 10 zipline vrvi čez reko. Posebno doživetje za adrenalinske odvisnike. Prav nič morska tema takoj za ovinkom.

Peljemo se skoraj 6 km po toku navzgor in se, ko se rečna struga zniža, ustavimo za pol ure v znani restavraciji ob bregu, ki leži pred brzicami.

Na poti nazaj srečujemo številne turistične čolne. Izlet je trajal dobri dve uri.

Ker je bil čas kosila, se odpraviva v center mesta in naročiva ribji krožnik. Okusno.

Po kosilu naju čaka raziskovanje mesta Omiš, ki naju je prijetno presenetilo. Če se pelješ mimo tega mesta le v tranzitu, si ne predstavljaš, kaj se skriva za hišami, ki stojijo ob cesti. Za pročelji hiš je namreč center starega mesta, to je kamnito tlakovana dolga in ozka ulica, sicer dovolj široka, da nudi prostor številnim restavracijam na obeh straneh ulice. 

Nad kamnitimi hišami, ki so vpete v skalnati greben, visijo sive skalne stene.

Wikipedija pravi, da je bil Omiš zloglasno gusarsko gnezdo. Dokazi o burni zgodovini so vidni na vsakem koraku. 

Starodavno mesto Omiš, cerkve in trdnjave, ki ga obdajajo, so nemi kamniti opomniki o moči zloglasnih omiških gusarjev.

Eden takih je Mirabel, omiški kaštel, do katerega prideš po lepih a ozkih in strmih stopnicah. 

Urejen je kot zanimiva razgledna točka, do katere se moraš potruditi po stopnicah in železnih lestvah. Poplačan si s prekrasnim razgledom na mesto, zaliv, skalnate grebene, ki štrlijo iz morja, bližnjo obalo in otok Brač. Kar ne moreš se odtrgati od teh lepot narave. Težko je v objektiv ujeti vse našteto. 

Polna vtisov sva odšla v kamp po skuter in se odpravila najprej po cesti, ki teče po pobočju skalnatega hriba na desnem bregu reke Cetine. Občudovala sva pogled na Omiš, kanjon reke in okoliške vrhove.

Nato sva odšla še na pobočje nad mestom Omiš, pod skalnati vrh, kjer stoji stara trdnjava. 

Tu lahko objameš s pogledom celotno širino zaliva in obalo na desni in levi. Res nepozabno doživetje.

Zaključila sva na plaži in na pomolu ob njej. Dodala sva še en nov biserček v najino ogrlico doživetij.   

Ttrogir

V okolici Trogirja je nekaj kampov, a so vsi oddaljeni od starega mestnega jedra. Poskusila sva v najbližjem od njih, žal je bil poln. Odpravila sva se do naslednjega, ki leži na otoku Čiovo in po naključju prišla do velikega parkirišča, nad parkiriščem marine. 

Parkirišče je precej prostorno in odmaknjeno. Povprašala sva, če se sme tu prenočevati, pojasnili so nama, da je to parkirišče v lasti nekega podjetja in da najbrž nihče ne bo težil. 

Parkirala sva in kmalu dobila tudi soseda, francoski par v avtodomu. Parkirišče je bilo mirno, če izuzameva letala, ki so nad nami v nizkem letu letela proti bližnjemu splitskemu letališču. 

Danes je lep sončen dan, toplo je,  a tudi zelo soparno. Še dobro, da vleče prijeten hladnejši veter.

Dopoldne se odpraviva na ogled starega mestnega jedra Trogirja, ki leži na majhnem otočku. 

Povezan je s kopnim in bližnjim otokom Čiovo z dvema mostovoma.

Staro mestno jedro je tipično morsko mestece z ozkimi kamnitimi uličicami, ki vodijo po celotnem otoku. Slikovito je obzidje in promenada s palmami.

Stavbe so  mešanica renesančnih, baročnih in romanskih zgradb, iz daljave pa so lepo vidni številni cerkveni zvoniki. 

Sprehod po ulicah in trgih je prijeten, saj na vsakem koraku najdeš kakšen zanimiv motiv za slikanje. Preseneča veliko število turistov, kljub skoraj zakjučeni sezoni. 

Po ogledu mestnega jedra, se odpraviva po otoku Čiovo do kampa Labadusa na zahodni obali otoka. 

Na poti vidiva urejene manjše plaže, a cesta je ozka in na njej je veliko prometa. Dostop do kampa je po precej ozki cesti, kjer je srečevanje oteženo.

Kamp Labadusa je velik in za ta čas kar zaseden. Veliko je avtodomov za razliko od prejšnjih let. Ustaviva se na parkirišču pred kampom in se idpraviva na sprehod ob obali. 

Pripraviva kosilo in nadaljujeva pot do kampa Lisičina v bližini izliva reke Cetina, kjer bova naslednha dva dni malo raziskovala okolico.