Nizozemska 2022 - na otoku v Zeelandu

Dan se je začel s težko oblačnostjo, nalivi in vetrom, zato sva si lahko vzela čas za branje in novice iz domovine. 

Pred kosilon sva, kljub težkim oblakom, šla peš do sipin. Seveda naju je na poti ujel dež, ki pa naju ni ustavil. Iz peščenih nasipov sva videla v daljavi kajtarje, pa tudi črne oblake.

Sprehod po obali je bil osvežujoč. Po kosilu se je nebo zvedrilo, sedla sva na kolo in se odpravila proti par kilometrov dolgemu nasipu, ki povezuje otoka. 

Cesta in kolesarska pot tečeta po in ob nasipu naravnost in sta dobro označeni in vzdrževani. 

Na srečo je veter pihal v hrbet. Bližala sva se dolgemu nasipu in videla na destine kajtarjev v morju. Na obali pa na destine avtodomov in avtobilov. Res ni čudno, da so vsi kampi tu okoli zasedeni. 

Očitno je tu prava Meka za ta šport. Zanimivo, da se s tem športom ukvarjajo tudi starejši ne le mladi. 

Videla sva tudi dve skupini po šest udeležencev, ki sta na suhem izvajali akrobacije s posebnimi zmajčki. Res spretno in čarobno.

Poleg omenjenih so po peščeni obali vozili tudi mali tricikli na jadra, ki so z vetrom krožili po pesku.

Kolesarjenje nazaj v kamp je bilo precej težavnejše, saj nama je nasproti pihal konkreten hladen veter, tako da je Bojan rekel, da je to kot vožnja v hrib (ki jih tu ni), vsekakor sem se počutila tako, čeprav sem vozila v Bojanovem zaveterju ;).

Kljub slabi vremenski napovedi sva preživela res lep in razgiban dan. 

Nizozemska 2022 - Veere

Ponedeljkovo jutro je bilo deževno. Po zajtrku sva se odpravila na pot proti Vlissingenu. 

Na kratkem postanku v pristaniškem mestu, sva se sprehodila po ulicah in pristanu. Za razliko z dosedanjimi kraji je bilo mestece tiho in zaspano, le tu pa tam nas je bilo nekaj zvedavih turistov. Ob pristaniški obali stoji mlin na veter.

Po kratkem ogledu sva želela kupiti kruh in mleko, a trgovine z živili nisva uspela najti. Zanimivo, kje le domačini nakupujejo.

V mali ulici je bilo veliko majhnih prodajalnic, ki so ponujale različne izdelke ali oblačila. 

Šla sva mimo skupine novih stavb, arhitekturno drugačnih, nekakšnih
kock.  Stene stavb niso ravne, visijo na vse strani, kot bi jih nekdo naključno vrgel in tako kot pristanejo, tak položaj imajo. 

V centru mesta je vodnjak in park.

Pot sva nadaljevala proti Veeru. Veere je zgodovinsko naselje na obali zahodne Schedlt.  Je turistično priljubljena destinacija za nizozemske, nemške in belgijske obiskovalce, ki pridejo na obale Zeelanda. 

Včasih je bilo ribiško mesto, danes pa je tu majhna marina za jahte. Zanimive so stare opečnate hiše, ozke tlakovane uličice, mestna hiša in velika cerkev. 

Ker sva imela težave s plačilno kartico, sva želela preveriti delovanje na bankomatu, a ga nisva našla. Visa v kampu namreč ni bila sprejeta, niti je nisva mogla uporabiti za plačevanje parkirnine. Kot da nismo v EU. 

Tudi v Veeru nisva našla trgovine s prehrano, zato sva o tem povprašala Mr. GOOGLA in se odpeljala do nekaj kilometrov oddaljenega mesta Renesse. V veliki bogato založeni trgovini sva se založila z vsem potrebnim. A glej ga zlomka, plačilne kartice Visa niso sprejeli, ker da je preveč,  baje, podvržena goljufijam. Na srečo je bil v bližini bankomat, da sva nabavila nekaj gotovine za morebitne kasnejše težave. 

Na večini cest so zarisane kolesarske poti na obeh straneh, tako da imajo kolesarji svoj prostor in morajo avtomobili spoštovati njihovo prisotnost.

Bližal se je večer in poiskati sva želela kamp. V tem okolju jih je kar veliko, a kaj ko je bila večina zaprtih ali pa polnih. Pri enem sva se ustavila na zunanjem

 parkirišču, a naju je lastnica kampa opozorila, da tu ne moreva prenočiti. S kar nekaj telefonskimi poskusi sva le našla manjši kamp v bližini, ki naju je sprejel. Imel je le še eno prosto mesto. Prijazen lastnik nama je pojasnil, da je mesec maj zelo zaseden, saj turisti iz Nemčije in Belgije ter ostale nizozemske prihajajo v velikem številu. Torej je v Zeelandu smiselno predhodno rezervirati mesto v kampu. Ne sme se namreč ustavljati kjerkoli, ker so vsepovsod table s prepovedjo prenočevanja na parkiriščih.

Nizozemska 2022 - Vlissingen

Včeraj pozno popoldne sva prispela v okolico Vlissingena in se ustavila v kampu Roompot. Je kar precej zaseden. 

Začenjava potepanje po južnem delu Nizozemske, ki jo imenujejo Zeeland, ali v prevodu "morska zemlja". 

 Glavno mesto Zeelanda je Middelburg. Skoraj polovico Zeelenda je voda, saj je to v bistvu velika rečna delta treh glavnih rek: Scheldt, Ren in Maas.  Večina pokrajine je pod morsko gladino, kopno pa so iztrgali morju domačini, ki so gradili nasipe in hribčke in jih povezali med seboj.

Zeeland je znan in dobro obiskan zaradi velikega števila peščenih plaž, za sprehod in kolo lepo urejenih sipin in seveda s slikovitimi vasmi, zanimivo arhitekturo in bogato zgodovino. Jezi, sipine, nasipi in mostovi so značilnosti tega dela države. 

Zvečer in ponoči se je orecej ohladilo.

Zjutraj pa naju je pozdravil lep sončen a svež dan. 

Dopoldne sva se odpravila na kolesarjenje po polotoku tega dela Zeelanda. 

Celotno območje je prepleteno z mnogimi kolesarskimi stezami in pohodnimi potmi. To je res pregovorno dežela kolesarjev. Na vsakem koraku srečaš skupine, družine ali posameznike, ki kolesarijo. Pravijo, da ima kolesar prednost pred avtomobili in resnično se ne zgodi, da bi avto izsilil pot pred kolesarja. 

Vozila sva se po gozdnatem delu in pod peščenimi sipinami, ki tečejo vzdolž celotne obale in so edini grički v tej ravninski pokrajini.

Vsepovsod so do sipin stopnice in na sipinah urejene poti in razgledne točke ter seveda pisebni dostopi do plaže. To področje je prava rivjera. 

Plaže so opremljene s hiškami, večjimi in manjšimi in v bližini je vedno tudi restavracija. 

Poleti je tu prav gotovo veliko obiskovalcev, če lahko sodim po sedanjem obisku.

Prvi postanek sva opravila v kraju Westkapelle. Očitno dobro obiskan turističen kraj z dolgo plažo.

Nadaljevala sva pot v družbi veliko drugih kolesarjev, ki so pretežno vozili ekolesa. 

Vozila sva med polji, po gozdu, ob sipinah in se za kosilo ustavila v mestecu Domburg. Tu je mrgolelo ljudi in sva kar s težavo našla prazno mizo v eni izmed mnogih restavracij. Natakar nama je povedal, da je skozi vse leto tako dobro obiskan kraj.

Po kosilu sva pot nadaljevala do mesteca Ostkapelle.

Od tu je pot vodila ob obali, ki je posebna, saj je nasip utrjen z asfaltom, da varuje kraj pred poplavami morja. 

Presenetilo naju je veliko število avtodomov, ki so parkirali na nasipu. Dovoljeno je parkiranje od 6:00 do 21:00. 

Čakalo naju je le še nekaj kilometrov do Breezanda, kjer sva se malo spočila, šla na obalo in popila kavo. 

V bližini je viden nasip s tremi zapornicami, ki uravnavajo pretok vode med jezerom in morjem ob plimi.  Po njem teče cesta. V daljavi pa so v morju postavili na stotine veternih elektrarn.

Sledila je le še pot nazaj v kamp. Prekolesarila sva 72 km in si res dobro ogledala ta polotok.