Pred kosilon sva, kljub težkim oblakom, šla peš do sipin. Seveda naju je na poti ujel dež, ki pa naju ni ustavil. Iz peščenih nasipov sva videla v daljavi kajtarje, pa tudi črne oblake.
Sprehod po obali je bil osvežujoč. Po kosilu se je nebo zvedrilo, sedla sva na kolo in se odpravila proti par kilometrov dolgemu nasipu, ki povezuje otoka.
Cesta in kolesarska pot tečeta po in ob nasipu naravnost in sta dobro označeni in vzdrževani.
Na srečo je veter pihal v hrbet. Bližala sva se dolgemu nasipu in videla na destine kajtarjev v morju. Na obali pa na destine avtodomov in avtobilov. Res ni čudno, da so vsi kampi tu okoli zasedeni.
Očitno je tu prava Meka za ta šport. Zanimivo, da se s tem športom ukvarjajo tudi starejši ne le mladi.
Videla sva tudi dve skupini po šest udeležencev, ki sta na suhem izvajali akrobacije s posebnimi zmajčki. Res spretno in čarobno.
Poleg omenjenih so po peščeni obali vozili tudi mali tricikli na jadra, ki so z vetrom krožili po pesku.
Kolesarjenje nazaj v kamp je bilo precej težavnejše, saj nama je nasproti pihal konkreten hladen veter, tako da je Bojan rekel, da je to kot vožnja v hrib (ki jih tu ni), vsekakor sem se počutila tako, čeprav sem vozila v Bojanovem zaveterju ;).
Kljub slabi vremenski napovedi sva preživela res lep in razgiban dan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar