Maratea, Pietrapetrosa

16. marec

Naj še dodam nekaj o mestecu Castelsaraceno na včerajšnjo objavo. To je skromno podeželsko mestece z ozkimi stopničastimi uličicami. Ne vem, kako se po njih gibljejo invalidi na vozičkih ali pripeljejo nekaj večjega do doma. Iz ulic so stopnice do hiš. 

Prebivalci pa so prijazni in ustrežljivi. 

Danes sva prenočila v Maratei pri kipu Kristusa Odrešenika.

Spanje na parkirišču pod budnim očesom kipa Kristusa nad nama je bilo spokojno. Čakalo naju je še dnevno slikanje enega največjih kipov Kristusa. Po skalnati potki sva se povzpela do kipa, ki ga je izdelal umetnik Bruno Innocenti leta 1965. 

Klesal ga je na licu mesta. Kip je 21 m visok in predstavlja mladega Kristusa. Je zelo lep. Gleda proti mestu z visokega grebena 620 tik nad morjem in mestom. Tam je tudi cerkvica. V okolici je veliko ruševin stavb, kar kažejo, da je včasih tu bilo naselje.

Razgledna ploščad ob kipu ponuja lep razgled na gore v ozadju, morje in okoliška mesta.

V ozadju so visoki hribi pokriti s snegom.

Poslovila sva se od Kristusa Odrešenika in se odpravila po vijugasti cesti do obale. Vmes sva morala kupiti plin, ki pa so ga tu pripeljali na zahtevo. Ponagali so nam uslužbenci na črpalki.

Kosilo, porovo rižoto in solato, sva si pripravila ob morju. Bil je topel sončen dan, 16°C, na soncu občutek vsaj 20. Se prileže. 

Pred nadaljevanjem potovanja sva se sprehodila po peščeni plaži do skalnatih jam, kjer vidni ostanki kapnikov kažejo, da je bila tu včasih kraška jama s kapniki.

V daljavi se je lepo videl kip Kristusa.

Ker naju je čakalo še kar nekaj poti do naslednjega postanka in spanja, sva se odpravila na pot. Izbrala sva smer  Trecchino. Tokrat je bila cesta dobra. Peljala sva po vijugasti cesti po hribovitem terenu preko prelaza na več kot 600 m nad morjem in se spustila proti široki kotlini. Vrhovi hribov so vecinoma zasneženi.

Ob poti sva lahko občudovala slikovita naselja, ki so jih v preteklosti iz strateških razlogov Italjani gradili strnjena na visokih obronkih hribov ali na vrhovih gričev in hribov. Ta naselja se praviloma na vrhu zaključujejo z impozantno cerkvijo, na dnu pa s trdnjavo ali gradom.

Takole lepo zgleda mestece Rivello, ki je res slikovit primer takega naselja. 

Delček poti sva se peljala tudi nekaj kilometrov po avtocesti, ki pa je bila brezplačna po regiji Campania. 

Ko sva zapustila avtocesto sva se počasi bližala Pietrapertozi, vasic8 visoko pod skalnimi vrhovi. 

Ovinkasta cesta se strmo dviga proti vrhu in pogled proti dolini je kar neprijeten. Prispela sva tik pred mrakom. Vstop v ozke ulice naju je malo zaskrbel, ker nisva videla prostora za parkiranje, a prijazni domačini so naju usmerili proti zgornjemu koncu vasi, kjer je malo vec prostora za parkiranje, česar na vrhu strmega hriba ne bi pričakovaka. Tako, zaparkirala sva in se veseliva jutranjega ogleda. 

Castelsaraceno

15. marec

Jutranje prijetno toplo sonce je res nekaj lepega, posebej po napovedi, da bo ponoci pod 0° C. Mesto Castelsaraceno leži namreč na več kot 900 m nad morsko gladino, obkrožajo pa ga gore nad 2000 mnm in vse so zasnežene. Tudi v mestecu so še tu pa tam krpe snega, saj je baje pred tednom dni snežilo.

Tu sva se ustavila, ker ponujajo posebno atrakcijo 'Most med dvema nacionalnima parkoma'. To je 586 m dolg tibetanski most, ki se penje do 90 m nad sotesko rečice. Atraktivno, zares. 

Vstopnici za most sva kupila na spletu, 25 € na osebo, če kupiš na licu mesta pa stane 30 €. 

Do mostu sva se odpravila okrog 11:00. Mlad par naju je pripravil za podvig. Opremila sta naju s posebno varnostno opremo, ki ima tudi vodilo s posebnim karabinom, s katerim si povezan s prečno zajlo. Demonstrirala sta, kako se stvar uporablja in odpravila ava se prečit ta zanimiv most. 

Stopaš po kovinskih letvicah, ki so do 59 cm narazen, spodaj pa globel. Uhhh, zacetek je bil orecej adrenalinski. Če sem pogledala navzdol, se mi je kar zvrtelo, zato sem se osredotočila na zajlo nad sabo, pridno počasi preklapljala med vezmi, ki so bile vsake toliko in stopala eno po eno letvico. Na srečo se most ne ziblje, ker je na veliko mest pripet v skale na obeh straneh. 

Za teh 586 m sva potrebovala 40 minut, saj sva hodila res počasi in vmes slikala in snemala. Občutek je poseben in zaveš se, kako malo sicer razmišljamo, ko hodimo.

Na koncu naju je mlad fant sprejel, nama snel varovalno opremo in nama zaželel lep dan.

Vrnila sva se po lepo speljani potki, ki ji italijani pravijo sentiero in tece po grebenu do mesta. 

Opozorili so naju, da imava s to vstopnico tudi prost vstop v muzej v mestu, zato sva se odoravila tudi tja. Muzej pastirstva je novejša stavba na obrobju mesta. Sprejeli so naju trije mlajši zaposleni, preverili so green pass in nositi je bilo potrebno masko. 

Po manjšem a moderno multimedijsko opremljenem muzeju naju je vodila prijetna vodička in nama razložila vse o nastanku in pomenu muzeja. Muzej in most je financirala EU, za podporo in izvedbo ideje pa je poskrbel župan. 

museo della pastorizia

Zgodbe o lokalnih navadah, življenju,  obredih, prehrani in možnostih preživetja je v sliki in videu lepo predstavljeno obiskovalcu. Pastirstvo, posebej ovc in koz, je omogočilo preživetje v tem skromnem okolju. Marsikaj me je spomnilo na otroštvo in življenje v Tolminu.

Na koncu so naju fotografirali in naredili video intervju o vtisih o Italiji na splošno, o mestu in o muzeju. Poklepetala sva z njomi tudi o trenutni situaciji v Ukrajini. Zelo jih je zanimalo, kako je v Sloveniji.

Po kosilu sva se odpravila do obmorskega mesta Maratea, ki leži na tirenski obali Bazilicate. Pot do cilja je polna ostrih ovinkov, ves čas se spušča, teče po zelo hribovitem področju, ki segajo vse do obale. Cestišče je na mnogih ovinkih precej poškodovano, udrto in je treba voziti počasneje in previdno. 

Visoki hribi se končajo neposredno v morju.

Kmalu sva opazila kip na gori, ki je bil najin cilj za danes.

Kip Kristusa stoji na strmem visokem pobočju nad mestom Maratea, kamor vodi vojugasta cesta.

Prispela sva ob mraku in se parkirala pid kipom. Nato sva se po potki odpravila do kipa, ki je že žarel v soju luči.

Od tu je krasen razgled na morje in obalo. Nočna osvetljena mesta so kot nizi biserčkov. 

Uzivala sva soncni zahod in roznate barve pbzorja.

Jutri pa še vtisi dnevne svetlobe.

Montalbano Jonico, Craco, Castelsaraceno

14. marec

Dobro naspana po mirni noči na parkirišču sem se sprehodila po bližnji peščeni plaži in uživala v valovih in sončku. 

 Nato sva se odpravila novim zanimivostim naproti.

V nasprotju z vzhodnim delom polotoka se tu voziva po ravnini, med nasadi marelic in breskev, pomaranč in limonov ter seveda obveznih oljk. Sledijo si polja in travniki. Cesta je na določenih delih kot ponavadi v slabem stanju, ogibati se je potrebno velikim luknjam. 

Ugotavljava tudi, da je tu zopet več smeti odvrženih kar ob cesntni ograji. Skrbijo pa vsaj za zeleno energijo s sončnimi in vetrnimi ekektrarnami, ki se vrstijo vzdolž poti. 

Po dobrih nekaj deset km sva zapustila pokrajino Puglio in vstopila v pokrajino Bazilicata, ki je najina naslednja raziliskovalna destinacija. 

Mr. Googlu sva naročila, naj naju pelje do mesta Montalbano Jonico, približno 60 km proti notranjosti. Mesto ni prav veliko. Stari del mesta zgoraj je bolj ali manj prazen, kot sta nama potožili dve starejši občanki, ki sta se pogovarjali iz balkona na balkon. Spodaj na ulici pa se je sušila žehta na stojalu, kar je tudi posebnost večine do sedaj obiskanih mest. 

Tu si je vredno ogledati posebnosti gričevnate pokrajine, ki jo dež in veter spreminjata v posebno oblikovane griče in razbrazdabe robove vznožij hribov. Imenujejo jih calanche. Kamorkoli ti seže pogled pa so na višjih vrhovih hribov kot izklesana bela mesta. 

Tile utrinki so nastali ob polurni hoji iz platoja, kjer je mesto navzdol po hribu. Prava paša za oči, zares enkratno. Iskala sem kamenčke z morebitnimi fosili, saj so ti griči in hribčki usedline morja, ki je bilo nekoč tu. 

Hoja nazaj je seveda trajala nekaj dlje, saj gre naravnost navzgor :). 

Ogreta in lačna sva si privoščila okusno kosilo, domače specialitete kot so hrustljave rdeče podolgovate posušene paprike pečene v olju, domače testenine z jurčki in vongolami v slastni oljni omaki. Jami!

Sita in dobre voljen sva nadaljevala pot proti Cracu, naslednji posebnosti, izpraznjenemu mestecu na hribu. Cesta je bila mestoma res slaba, saj se teren tu kar vidno poseda in je treba voziti previdno.

Pot je bila poplačana, saj sva se znašla pod zakletim mestecem na hribu, ograjen in nedostopen zaradi nevarnosti. Vidni ostanki napol porušenega zapuščenega mesta, ki so ga morali izprazniti, ker je teren pod hišami izginjal zaradi puščanja odtokov in vode. Danes pa je to dom nekaj deset kozam, ki se sicer pasejo v okolici.

Tako, bogat dan sva zaključila s potjo do mesteca Castelsaraceno, kjer naju jutri čaka bolj adrenalinska izkušnja. :)