Otranto in S.Maria di Leuca

Po vetrovni noči, se je proti jutru veter malo umiril in celo sonce je pokukalo izza oblakov. Po zajtrku se odpraviva v center mesta Otranto, od postajališča oddaljenem le par minut.  

Otranto je obalno mesto v južni italijanski regiji Apulija.  V njem se nahajata aragonski grad iz 15. stoletja in katedrala iz 11. stoletja. Grad je mogočen in predstavlja pravo utrdbo ob morju.

Povzpela sva se na Torre Matta, kjer je lep pogled na morje in pristanisče. 

V blizini so plaže.

Ulice v starem delu mesta so ozke, kamnito tlakovane, na obeh straneh pa so majhne trgovinice z različnimi spominki, aktualne v poletnem času. 

Ker je z morja prihajal naliv, sva se odpravila iskat trgovino s hrano in kruhom. Vmes sva se ogrela s čajem v manjšem baru. Zaradi vetra sva bila kljub dežniku kar precej mokra. Na tem koncu ni veliko trgovin s prehrano, zato sva potrebovala pomoč domačinov, da sva jo dobila.

 

Lastnik postajališča nama je povedal, da so poletja tu zelo oblegana od turistov in da je vse več tudi Slovencev. 

Zares lahko pohvaliva domačine, da so prijazni in vedno pripravljeni pomagati. 

Po kosilu se odpraviva proti najjužnejši točki škornja. Dež je pojenjal in upava, da se bo tudi zvedrilo. 

Cesta je, za razliko od prejšnjih, večji del lepa na novo preplastena. Voziva se po pokrajini, ki je poraščena z grmičevjem, starimi oljkami, nizki kamniti zidovi delijo parcele. 

Pokrajina je redko poseljena, v kontrastu z preostalo Puglio in ni ravninska. Cesta pelje nekaj dest metrov nad morjem.  

Ustaviva se pri znameniti jami Zinzulusa ori kraju Castro. 

Želiva si jo ogledati, a sva prepozna, odprta le do 15:00. Uspelo nama je priti v njeno bližino in narediti nekaj posnetkov. 

Nadaljujeva pot proti mestu Leuca. Nekatera naselja so tipično turistična, 

druga bolj preprosta.

Ob sončnem zahodu sva prispela v Leuco.

Poiskala sva postajališče, ki je bilo sicer zaprto, a vhodna vrata niso bila zaklenjena, zato sva vseeno vstopila in se namestila.

Še en dan je za nama. Obeta se malo boljše vreme. :)

Proti Otrantu

9. marec

Na srečo sva parkirala v kampu in imela elektriko. Celo noč  je v sunkih pihal močan veter, ki je počistil oblake in sva se zato zbudila v sončno a hladno vetrovno jutro. Morala sva po novo plinsko bombolo, saj sva vse dni ogrevala avtodom, vesela, da nama nudi tako topel začasni domek. Bojan je doma kupil italjansko bombolo, da jo lahko menja v Italiji, saj tu bombol ne polnijo, le menjajo.

Najina pot se je nadaljevala ob obali proti Torre del Orso. Ta konec Ialije je manj obljuden, je pa kar nekaj naselij, ki so trenutno samevala, ker so očitno v rabi le v sezoni.

Za prvi postanek sva izbrala slikovito obalo Grotte della poezia, kjer so našli tudi arheološke ostanke iz bronaste dobe, rizbe v skalah 100 m dolge jame, a trenutno ni bila dostopna. 

Dan je bil zelo vetroven, morje močno razburkano, zato je bilo kar nevarno hoditi po robu pečin. 

Močni sunki vetra, slane kapljice v zraku, bučanje morja, mraz... Priznam, spominjalo me je na Nordkapp. :)

V lepem vremenu bi bilo sprehajanje po teh skalah pravi užitek. Morda kdaj drugič. 

Peljala sva še nekaj kilometrov naprej, parkirala in se sprehodila po potki med bujnim grmovjem do obalne čeri. Postanek je bil poplačan z naravno posebnostjo, ki so jo poimenovali Le due sorelle - Dve sestri. 

Sredi zaliva stojita dve zanimivi skali, na katerih gnezdijo ptiči, okoli njiju pa se vrtinčijo valovi razburkanega mirja. Včasih je to bila ena skala, ki jo je vreme in divji valovi razdelilo v dve slikoviti silhueti.

V ozadju je videti mesto Torre del Orso. 

Skalnata obala je razjedena od morskih valov, zaradi močnega vetra nisva upala stati na robu in pogledati v morje.  

Zadnji današnji postanek, tudi ta čisto morski je bil nekaj kilometrov oddaljen od Otranta. 

Tu sva si privoščila dobro kosilo in dišečo Illi kavico (hvala Nuša :) ). Po kosilu pa sva sla še do točke "Punto piu ad' Est di Italia", najvzhodnejša tocka Italije, kjer je svetilnik Punta Palascia in vojaški radar. 

Vsa prepihana in ohlajena sva se odpravila iskat postajališče v bližnji Otranto.

NaSla sva Oasi park sosta per camper, ki ponuja vse storitve za avtodome in tudi topel tuš. 

Čaka naju še dobrih 50 km do najjuznejše točke, do konca škornjeve pete. Pred tem pa še spanje in ogled Otranta jutri zjutraj. 

Ostuni

8. marec

Zbudila sva se v rahlo sneženje. Letos doma še nisva videla snežink, morala sva priti prav Puglio, v samo peto Italije, da sva jih doživela. ;)

Po zajtrku sva se odpravila iz planote nazaj proti obali. Celo pot je po malem snežilo in deževalo. Vozila sva se po lokalnih cestah in po hitri cesti Adriatica. 

Tokrat sva na poti naredila le postanek v mestu Ostuni, ki je eno od dvanajstih Cita bianche, belih mest v Italiji.

Stari del mesta stoji na griču in je s ceste videti kot velika bela graščina. Parkirala sva in se peš odpravila na ogled.  Strme kamnito tlakovane ulice vodijo do katedrale na vrhu griča. Hiše so manj slikovite kot v Locorotondo. Večina trgovinic in restavracij je bila zaprtih. Restavracije v Italiji preverjajo green pass in fpp2 maska je obvezna. Tudi zunaj pogosto nosijo maske. 

Ko sva se odpravljala, je začel padati leden dež in pihal je mrzel veter. Vozila sva se mimo mest Brindezi in Cecce. 

Najin naslednji postanek je bil ob obali. Peljala sva se vzdolž naselja Torre santa Sabina,  ki je očitno namenjeno le turizmu in vikendom, saj nisva stečala žive duše. Obala je zanimiva, morje je izdolblo kar nekaj jam v kamnito obalo, v katerih se razburkano morje zaganja ob skale. Hoja po skalnati obali je lahko nevarna, če nisi pazljiv, saj so skale ostre in v jamah buči morje. 

Tu je znana Grotta Azzurra. Danes je bilo morje kar precej razburkano in ob dežju in vetru je vtis divje narave še pristnejši. 

Parkirala sva v campu malo izven Torre del orso, kjer bova tudi prenočevala.