Corte - deveti dan

Torek, 17. september


Pot do Corteja poteka po cesti D84, ki teče vklesana po pobočjih in nad globoko sotesko. Cesta je ozka in en sam ovinek.

Vzpenjala sva se proti najvišjemu prelazu na Korziki, Verghio, 1464 m nm s pogledom na najvišji gorski vrh Korzike, monte Cinto, 2706 m nm, ki sva ga v daljavi videla tudi že iz Calvija. Srečala sva kar nekaj skupin motoristov, saj jim je take vrste cesta pisana na kožo. Spet je bila potrebna zbranost in pozornost v ozkih in nepreglednih ovinkih.

Kot zanimivost, blizu prelaza je celo manjše smučišče z vlečnico.

Ob poti in po cesti se prosto sprehajajo, koze, prašiči in krave, ki so gospodarji teh cest, saj se niso pripravljeni umikati avtomobilom. Počutis se kot da bi bil v visokogorju, le toplo vreme ne spada tja :).
Tudi tu zgoraj je še vedno precej toplo, kljub sredini septembra.

Najin naslednji postanek je mesto Corte, zibelka korziškega osvobodilnega gibanja, ki se je začelo pred skoraj 300 leti. Že leta 1765 je bila tu ustanovljena prva univerza in takrat je bil Corte glavno mesto Korzike.

 Parkirala sva v kampu Chez Bartho, ki bi ga brez pomoči Mr. Googla ne dobila. Dostop do kampa je malo zapleten za avtodome in je praktično nedostopen za avtodome daljše od 7 m zaradi ozkega mostu in ovinka. Kamp je manjši, wc OK, topla voda  in zastonj wifi, ki pa je bolj šibak. Ob kampu teče  manjši potok, ki so ga zajezili in se v njem da plavati. Manjša peščena plaža je ob njem.

Nad kampom pa se dviga pečina, na kateri  je razgledni stolp in obzidje z gradom. Tja se odpraviva po strmih stopnicah. Zgoraj se nama ponuja lep razgled na mesto in grad. Nato sva si ogledala še stari del mesta. Dan sva zaključila s sprehodom do kampa.

Calanches de sPiana, Capo Rosso - osmi dan

Ponedeljek, 16. september


Še vedno sva v Portu, saj sva za današnjo potepanje izbrala Calansh de Piana in Capo Rosso, južni del nacionalnega parka. Odpravila sva se s skuterjem. Pot je na nekaterih delih zelo ozka, previsna in vklesana v skalo,tako da je bilo na poti kar nekaj zastojev zaradi srečanja z avtobusi, ki se le s težavo prebijajo skozi ozke ovinke. Vožnja je zanimiva, saj se na vsakem metru nudijo prekrasni razgledi na obalo, zalive, rdeče pečine. Z motorjem je veliko lažje ustaviti in si ogledati zanimivosti. Zanimive so motivike, ki jih je narava vklesala v te rdece granitne skale. Z malo domišljije lahko v njih opaziš različne skulpture - od oseb do živali.

skulptura psa

srček

Veliko sva slikala. Prvi postanek na tej poti je znana peš pot do dveh stolpov - do 30 minut hoje. Že na začetku opziš veliko skulpturo psa, ki jo je oblikovala narava. Malo naprej sem opazila med drevjem skulpturo kameleona :) Vredno obiska, saj se znajdeš visoko nad morjem, pečine so strme, okrog pa se dvigajo stolpi rdečih skal različnih oblik.
Pot sva nadaljevala proti vasi Piana. Sprehodila sva se po njej in si privoščila nekaj sladkih fig, ki so se ponujale z dvorišč.
Sledila je pot proti Capo Rossu, ki leži na koncu polotoka Calanshe de Piana, kamor vodijo turiste z ladjicami, da si ogledajo pečine z morske strani. Na poti vidiva tudi znano skulpturo dveh rdečih skal, ki oblikujeta okno v obliki srčka, ki je tudi popularna tematika za razglednice.

Naslednji postanek je nad Capo Rossom, na grebenu hriba,  ki vodi do konca polotoka. Zarafi vročega dneva sva se sprehodila le do do razgledne točke, nadaljevala pa nisva, za 16. september je neverjetno toplo. Uživala sva v lepih razgledih. Drugič bova šla do konca. :)

Vrmila sva se, opravila nakup najnujnešega in šla na kapučino v Porto marini (3,80 evrov vsaka), ker sva rabila WiFi, ki pa je bil nikakršen, žal.
Nato je bil čas za kopanje. Voda je prijetnano topla in kristalno čista. Tuširanje in večerja. Preživela sva čudovit dan.

Porto - sedmi dan

Nedelja, 15. september

Po zajtrku sva šla z ladjico na ogled narodnega parka Scandola, vzhodno od Porta. Ceno nama je znižal na 32 evrov po osebi. Scandola je strogo zaščiteno območje, kjer je prepovedano plavati ali hoditi/plezati po skalah klifov.

Najprej smo se ustavili v mali vasici Girandoli, kamor lahko prideš le s čolnom ali peš. Tu je nekaj hiš in restavracij za turiste. Domačini uporabljajo za prevoz majhne štirikolesnike s prikolicami, majhno prevozno sredstvo. Do prve ceste je 7 km.

Po polurnem postanku smo vožnjo  nadaljevali proti zanimivim klifom, skal, ki jih je skozi stoletja oblikovalo morje in veter. Barva skal je opečnato roza, v jutranjem soncu prav žari. Obala je zelo razgibana, skale so zaradi vulkanskega izvora različnih barv in struktur na istem mestu, od opecnate, zelene, črne bele...
Na skalah so vidni vulkanske oblike (kot palice, oblika dolgih kristalov), veliko je lukenj, razpok, jam, skalne oblike pa spominjajo na različne motive, domišljija nima meja (zadnja sliks - mali slonček). Eden največjih struktur je takoimenovan Veliki poljub - dekle poljublja fanta... tam je tudi mali slonček in še kaj.
To je tudi najbolj zahodni del Korzike, ki je dostopen in viden le z morske strani ali peš.

Tu ni dovoljeno niti zasidrati se niti plavati. V zgodovini so se tu dogajale borbe za prevlado na otokz. Izlet traja 3 ure.

 Po kosilu sva se šla kopat na plažo v portu, ki jo krasijo večbarvni kamenčki. Vreme je lepo, toplo je in  morje je še vedno prijetno za plavanje.