Obidos in Cabo da Roca, ponedeljek, 26.4.2010

Po zajtrku sva se odpravila do očarljivega mesteca Obidos na vrhu hriba, obdanega s slikovitim obzidjem. Pravijo, da je priljubljeno pri pesnikih in drugih umetnikih. Masivno obzidje iz 13. stoletja je lepo ohranjeno, v notranjosti skriva hiše stisnjene v ozke ulice, vendar kljub temu ne manjka eksotičnega zelenja, pomaranč in raznobarvnega cvetja prav na vsakem koraku. 

Bela barva hiš z obveznimi bravnimi obrobami te prijazno pozdravijo. Glavna uličica, ki vodi do gradu, je seveda polna malih trgovinic z izdelki iz keramike in tipičnimi oblačili iz teh krajev, seveda spominkov tudi ne manjka. Najprej sva se odpravila na obhod po obzidju, ki je trajal dobro uro, a je poplačal trud s prekrasnimi vedutami mesta in okolice. Mestece je zares vredno ogleda. Srečala sva celo slovenske turiste, ki so prišli z avtobusom.

Pot sva nadaljevala do konca malega rta v bližini turističnega kraja Peniche. Uživala sva ob pogledu na prekrasne peščene zalive na eni strani in divje skale, ki se strmo dvigajo iz morja in ob katere pljuskajo valovi na drugi strani. Izbrala sva prelep predel, kjer sva si pripravilla okusno kosilo in užila dobro kavico na robu skal s pogledom na brezkončni ocean.

Po kosilu naju je pot vodila poti najzahodnejši evropski točki, Cabo da Roca. Pot se je vila pretežno ob obali, kjer sva na nekaj mestih videla deskarje, ki so uživali na valovih. Na tem območju so zanimivost tudi mlini na veter, podobni tistim na Nizozemskem. Cabo da Roca leži na ploščadi, kar visoko nad morjem, kjer je steber s križem in napisom, popularna točka za slikanje, v ozadju pa je stavba s svetilnikom in turistična pisarna, kjer lahko obiskovalci kupijo lično potrdilo, da so obiskali najzahodnejšo točko Evrope. Seveda sva jo kupila, saj imava že tisto iz Nordkapa in načrtujeva tudi tisto iz najjužnejše točke.
Odpravila sva se do kampa, kjer bova prenočila in se pripravila na obisk Lisbone.

Dolina Douro, 25.4.2010

Na srečo sva na recepciji dobila seznam njihovih kampov na Portugalskem, tako, da lahko brez skrbi nadaljujeva potepanje. Po zajtrku sva se odpravila navzgor po dolini reke Douro, znane po vinogradih, ki pridelujejo najboljši portovec. Na začetku dolina ni preveč zanimiva, reka je rjave barve, široka, bregovi so zeleni in se dvigajo v gričevje in hribovje. Bolj ko sva se dvigala po dolini, bolj divja in lepša je postajala. 

Ozka cesta se vije po hribovju in vsak naslednji ovinek ponuja nov zanimiv pogled na obdelane griče, na reko in na oddaljene dele doline. Dolina je skoraj v celoti gosto posejana, naselja so raztresena po obeh bregovih do vrhov gričev in hribov. Na višje ležečih slemenih hribov pa se vrtijo mnogoštevilne vetrnice, ki proizvajajo elektriko. Pot se vije po obronkih hribov in nudi vedno lepši pogled na z vinogrdi ali sadjem okrašene strmine, police, ki se simetrično vijejo ali stopničasto prehajajo ena v drugo so kot ornamentalni okras doline. 

Oko se spočije ob zares lično urejenih domovanjih, ki jih krasijo do potankosti urejeni vrtovi polni cvetja in gojenih živih mej, da palm, eksotičnih iglavcev in pomarančnih dreves sploh ne omenjam. Lepo, estetsko in čisto. Tu sva resnično skoraj na vsakem ovinku ustavila in slikala. Zelenje, reka, lepe hiše, vijugasta cesta, vinogradi, vinogradi in spet vinogradi. Več naj povedo posnetki sami.

Pot sva nadaljevala po skoraj 900 m visoki planoti, v dolini se raztezajo obsežna riževa polja. V bližini Obidosa, ki ga bova obiskala jutri, sva našla kamp in parkirala. Današnji dan je bil poln lepih in nepozabnih vtisov.

Porto, 24.4.2010

Dopoldne sva se odpravila z avtobusom, ki se ustavlja pred kampom, na ogled Porta. Vožnja z avtobusom je posebno doživetje, saj so ulice ozke, nepregledne, podobne tolminski gasi /solkanskemu klancu, avtomobili parkirani na pločnikih, avtobus pa v teh gasah za las obide vogale in druge avtomobile, a vožnje ne upočasni kaj dosti. Poleg tega je vsakih 200 m postajališče, kar je sicer za čakajoče potnike zelo prikladno, za vozeče pa kar stresno. A prispeli smo srečno tja in nazaj, kar je najbolj pomembno.

Porto je drugo največje mesto Portugalsek in eno starejših mest v deželi. Poznan je po znanih vinskih kleteh, kjer lahko degustirate portovec. Midva sva obiskala klet Croft in okusila to opevano portugalsko pijačo.

Sicer pa sva si peš ogledla najstarejši del mesta, obiskala znano stolnico Se in seveda nisva pozabila obiskati osrednjo železniško postajo, kjer stene krasijo veliki murali iz keramičnih ploščiic (azulejos), s podobami pomebnejših dogodkov iz zgodovine mesta. 

Posnela sva kar nekaj slik, posebej tistih delov mesta, kjer se na poseben način prepletata skromnost in bogastvo, uličice, ki se strmo vzpenjajo v hrib, stopnice, ki vodijo do skromnih, stisnjenih bivališč na bregovih "zlate reke".

 Reko sva prečkala peš preko visokega jeklenega mostu, ki ga je konstruiral Aiffel. Pogled z mostu je bila krasna prilika za slikanje mnogih različnih mostov vzdolž reke in pogleda na mesto samo.

Kosilo sva si privoščila na obali reke Doure v sončnem popoldnevu, kje je v tem času kar mrgolelo turistov.

Preživela sva resnično krasen dan.
Zvečer sva se šla sprehajat ob atlatsko obalo, dobrih pol kilometra oddaljeno od kampa. Našla sva lepo urejeno leseno sprehajalno pot, kjer je kar nekaj ljudi teklo ali hitro hodilo. Valovi so lizali obalo, kjer sva nabrala nekaj primerkov raznobarvnih kamenčkov za spomin na ta izet.

Nato sem, kot ponavadi, objavila opis in slikovne utrinke v svojem blogu.