Nadaljevanje proti Grciji

Še vedno občasno dežuje, zunanja temperatura pa okrog 5°C. Cesta je bila med Prilepom in Bitolo, ozka, slaba, ker trenutno delajo avtoxesto. Vožnja je bila počasna in posledično ne preveč prijetna.

Opazujem okolico, vse povsod leži kopica smeti. Posebej smetno je bilo v bližini Leskovaca, kjer je ogromno toplih gred in odpadne plastike vsepovsod. Dvomim, da bi mi sedaj teknile leskovačke pleskavice. 

Ko sva prečkala grško mejo, je carinarka dolgo gledala najini osebni izkaznici. Najprej je vprašala, koliko časa veljajo. Bojan ji je povedal, da so nove in da najbrž veljajo 10 let. Pa se carinarka začudi: "Kako pa, da na tej piše trajno?" Takrat se spomnim, da so mi povedali, da je to moja zadnja osebna in jo ne bo treba več podaljševat ( to si pruslužiš, ko si star ....) 

Potrdim ji, da je moja trajna. Ona pa: "Zakaj pa?".  Jaz ustrelim: "Ker sem stara!" Me pogleda, se zasmeje in mi tolažilno z nasmehom reče:" Ne, me niste!

Še dolgo sva se smejala na ta račun.

Pot sva nadaljevala čez prelaz na 1820 mnm, kar pa ne opaziš, saj voziš po gostem gozdu. Serpentine te počasi pripeljejo do prelaza, kjer so še istanki nedavnega snega. Prelaz je zavit v oblak, temperatura pa 3°C. Zanimivo doživetje.

Zaključiva v kraju Kastoria, kjer prenočiva v postajališču za avtodome. 

Mimo Beograda proti Nišu

Hladno deževno jutro (4°C, obcutek -1 :)) ni bilo kaj preveč vabljivo za ogled spominskega parka, a sva se kljub temu toplo oblekla, vzela dežnik in šla na ogled.

Najprej sva si ogledala lepo urejen muzej, ki s svojo postavitvijo in vsebino opominja človeštvo, kako krut je lahko človek. 

Stoji na prostoru nekdanjega ustaškega taborišča, kjer je življenje izgubilo, uradno čez 80.000 (neuradno pa precej več), največ Srbov in Romov,, med ostalimi pa tudi skoraj 200 Slovencev.

Imena izpisana na steklenih plosčah na stropu in na stenah poustvarjajo žalostno resnico hudodelstev tistih časov. Žal damdanes ni veliko bolje po svetu.

Sprehodila sva se tudi po želežniskih pragovih na stezi,ki pelje do impozantnega spomenika v obliki cvetal. 

Na pragovih stoji vlak z vagoni, ki je prevažal ljudi in materjal. 

Po ogledu sva nadaljevala pot v Srbijo. Cesta je bekoliko boljša, pokrajina oa ravninska in pusta. Le tu in tam skkromne vasice. Imela sem priliko osvežiti znanje nekaterih črk v cirilici. 

Ob vstopu v Srbijo so naju ustavili cariniki in policaji. Bili so prijazni, celo pohecali so se z vprašanjem:"Imate kak tobak ali pijačo za prijaviti? Ali pa kokain?". Bojan se je na zadnje vprašanje pohecal nazaj:" Ja, za osebno rabo."

Sva že pozabila, kako je, če se moraš ustaviti na meji. 

Pot sva nadaljevala mimo Beograda proti Nišu. Tu je bilo nekaj več prometa. Pokrajina je v turobnem deževnem dnevu siva, ravna in le tu in tam ob cesti stojijo skromne vasi. Oblačno nebo se je spustilo čisto do zemlje in zamegljuje obrise okolice. Še vedno je hladno. 

Pod noč se ustaviva na parkirišču manastira sv. Roman v sredi gozda, 9 km iz avtoceste. Tu sva prespala. 

Z avtodomom po Grčiji

Letos sva se zaradi vremena na pot odpravila kar nekj dni kasneje. Načrtujeva ogled Grčije, okrog Peleponeza in po otoku Lefkada.  Trenutno zgleda, da naju čaka precej hladno vreme, da le ne bi deževalo. Veseliva se novih doživetij. 

Avtocesta je precej zdelana in polna zaplat, sicer pa je malo prometa. 

Najin prvi postanek je pri Jasenovcu, kjer bova prespala na parkirišču spominskega parka.