Najprej sva si ogledala lepo urejen muzej, ki s svojo postavitvijo in vsebino opominja človeštvo, kako krut je lahko človek.
Stoji na prostoru nekdanjega ustaškega taborišča, kjer je življenje izgubilo, uradno čez 80.000 (neuradno pa precej več), največ Srbov in Romov,, med ostalimi pa tudi skoraj 200 Slovencev.
Imena izpisana na steklenih plosčah na stropu in na stenah poustvarjajo žalostno resnico hudodelstev tistih časov. Žal damdanes ni veliko bolje po svetu.
Sprehodila sva se tudi po želežniskih pragovih na stezi,ki pelje do impozantnega spomenika v obliki cvetal.
Na pragovih stoji vlak z vagoni, ki je prevažal ljudi in materjal.
Po ogledu sva nadaljevala pot v Srbijo. Cesta je bekoliko boljša, pokrajina oa ravninska in pusta. Le tu in tam skkromne vasice. Imela sem priliko osvežiti znanje nekaterih črk v cirilici.
Ob vstopu v Srbijo so naju ustavili cariniki in policaji. Bili so prijazni, celo pohecali so se z vprašanjem:"Imate kak tobak ali pijačo za prijaviti? Ali pa kokain?". Bojan se je na zadnje vprašanje pohecal nazaj:" Ja, za osebno rabo."
Sva že pozabila, kako je, če se moraš ustaviti na meji.
Pot sva nadaljevala mimo Beograda proti Nišu. Tu je bilo nekaj več prometa. Pokrajina je v turobnem deževnem dnevu siva, ravna in le tu in tam ob cesti stojijo skromne vasi. Oblačno nebo se je spustilo čisto do zemlje in zamegljuje obrise okolice. Še vedno je hladno.
Pod noč se ustaviva na parkirišču manastira sv. Roman v sredi gozda, 9 km iz avtoceste. Tu sva prespala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar