Mimo Beograda proti Nišu

Hladno deževno jutro (4°C, obcutek -1 :)) ni bilo kaj preveč vabljivo za ogled spominskega parka, a sva se kljub temu toplo oblekla, vzela dežnik in šla na ogled.

Najprej sva si ogledala lepo urejen muzej, ki s svojo postavitvijo in vsebino opominja človeštvo, kako krut je lahko človek. 

Stoji na prostoru nekdanjega ustaškega taborišča, kjer je življenje izgubilo, uradno čez 80.000 (neuradno pa precej več), največ Srbov in Romov,, med ostalimi pa tudi skoraj 200 Slovencev.

Imena izpisana na steklenih plosčah na stropu in na stenah poustvarjajo žalostno resnico hudodelstev tistih časov. Žal damdanes ni veliko bolje po svetu.

Sprehodila sva se tudi po želežniskih pragovih na stezi,ki pelje do impozantnega spomenika v obliki cvetal. 

Na pragovih stoji vlak z vagoni, ki je prevažal ljudi in materjal. 

Po ogledu sva nadaljevala pot v Srbijo. Cesta je bekoliko boljša, pokrajina oa ravninska in pusta. Le tu in tam skkromne vasice. Imela sem priliko osvežiti znanje nekaterih črk v cirilici. 

Ob vstopu v Srbijo so naju ustavili cariniki in policaji. Bili so prijazni, celo pohecali so se z vprašanjem:"Imate kak tobak ali pijačo za prijaviti? Ali pa kokain?". Bojan se je na zadnje vprašanje pohecal nazaj:" Ja, za osebno rabo."

Sva že pozabila, kako je, če se moraš ustaviti na meji. 

Pot sva nadaljevala mimo Beograda proti Nišu. Tu je bilo nekaj več prometa. Pokrajina je v turobnem deževnem dnevu siva, ravna in le tu in tam ob cesti stojijo skromne vasi. Oblačno nebo se je spustilo čisto do zemlje in zamegljuje obrise okolice. Še vedno je hladno. 

Pod noč se ustaviva na parkirišču manastira sv. Roman v sredi gozda, 9 km iz avtoceste. Tu sva prespala. 

Z avtodomom po Grčiji

Letos sva se zaradi vremena na pot odpravila kar nekj dni kasneje. Načrtujeva ogled Grčije, okrog Peleponeza in po otoku Lefkada.  Trenutno zgleda, da naju čaka precej hladno vreme, da le ne bi deževalo. Veseliva se novih doživetij. 

Avtocesta je precej zdelana in polna zaplat, sicer pa je malo prometa. 

Najin prvi postanek je pri Jasenovcu, kjer bova prespala na parkirišču spominskega parka.

Prelaz Col de Mount Cenis

Včeraj sva se odpeljala do tokrat zadnjega prelaza Col de Mount Cenis. Vozila sva skozi manjša mesta in po lepi pokrajini. 

Posebej slikovite so cerkve s posebno oblikovanimi stolpi, ki se lepo prilegajo gorati sceni.

Precej se je shladilo, tako da sva ponoči ogrevala avtodom. Najprej sva mislila parkirati v dolini, a sva se premislila in se raje odpeljala do prelaza. 

Že takoj na začetku se je obetala prekrasna razglednica, veliko akumulacijsko jezero obdano z gorami, do koder ti seže pogled. Delal se je mrak, zato je bila čarobnost temu primerna.

Zadnji del poti sva peljala počez po strmem bregu nad jezerom. Nekje na sredini pa ostro zavila desno in se strmo spustila do obale, kjer je svoj proszor zavzelo že nekaj avtodomov. 

Dobila sva res lep prostor tik ob jezeru. Pihalo je mrzlo in obetala se je še hladnejša noč. Naredila sem nekaj večernih posnekov, saj me ti vršaci kar vabijo, da jih vzamem s seboj domov, vsaj v posnetkih.

Prelaz Mont Cenis povezuje dolino Maurienne v Franciji in dolino Susa v Italiji. Nahaja se v gorovju Mont Cenis, na nadmorski višini 2085 metrov. V bližini je prelaza Petit Mont Cenis , ki je nekoliko višji (2183 m ), a ni prevozen z avtomobilom. 

Pišejo, da je bila to komunikacijska in trgovska pot, predvsem vojaškega pomena, na kar kažejo ostanki zgradb in utrdb po grebenih v okolici. 

Po koncu druge svetovne vojne je prelaz upravičeno postal priljubljena turistična točka za pohodnike in vandrovce.

Zjutraj sem se prebudila ravno, ko je sonce nežno barvalo vrhove z zlazo barvo in kontrast je bil enkraten. Takega pozdrava za dobro jutro še nisem doživela. Celotna dolina še v temi, vrhovi pa se zlatijo. 

Počakala sem, da je sonce vzšlo in naredila zajtrk. Mislim, da je bilo to jutro čisto pravo zaključno slovo od najinega tokratnega potovanja. 

Odpeljala sva se proti dolini mimo zanimive cerkvice  in restavracij, ki nakazujejo povezavo med obema državama. Niti ledenik ne manjka v tem okolju.

Na dnu doline se boči ogromen jez, ki zapira ozki del doline in ustvarja prelepo jezero.

Po par kilometrih sva vstopila v Italijo in se naprej peljala po avtocesti proti domu. Prespala sva na postajališču med prostranimi vinogradi v biližini Verone.

Zvečer je sijala polna luna v vsej svoji veličini, zjutraj pa je posijalo še vedno toplo sonce. Tu je veliko topleje kot v Alpah. 

Danes bova že doma in ostal bo le še lep spomin na zanimive in zahtevne prelaze francoskih Alp.