Prelaz Col de Mount Cenis

Včeraj sva se odpeljala do tokrat zadnjega prelaza Col de Mount Cenis. Vozila sva skozi manjša mesta in po lepi pokrajini. 

Posebej slikovite so cerkve s posebno oblikovanimi stolpi, ki se lepo prilegajo gorati sceni.

Precej se je shladilo, tako da sva ponoči ogrevala avtodom. Najprej sva mislila parkirati v dolini, a sva se premislila in se raje odpeljala do prelaza. 

Že takoj na začetku se je obetala prekrasna razglednica, veliko akumulacijsko jezero obdano z gorami, do koder ti seže pogled. Delal se je mrak, zato je bila čarobnost temu primerna.

Zadnji del poti sva peljala počez po strmem bregu nad jezerom. Nekje na sredini pa ostro zavila desno in se strmo spustila do obale, kjer je svoj proszor zavzelo že nekaj avtodomov. 

Dobila sva res lep prostor tik ob jezeru. Pihalo je mrzlo in obetala se je še hladnejša noč. Naredila sem nekaj večernih posnekov, saj me ti vršaci kar vabijo, da jih vzamem s seboj domov, vsaj v posnetkih.

Prelaz Mont Cenis povezuje dolino Maurienne v Franciji in dolino Susa v Italiji. Nahaja se v gorovju Mont Cenis, na nadmorski višini 2085 metrov. V bližini je prelaza Petit Mont Cenis , ki je nekoliko višji (2183 m ), a ni prevozen z avtomobilom. 

Pišejo, da je bila to komunikacijska in trgovska pot, predvsem vojaškega pomena, na kar kažejo ostanki zgradb in utrdb po grebenih v okolici. 

Po koncu druge svetovne vojne je prelaz upravičeno postal priljubljena turistična točka za pohodnike in vandrovce.

Zjutraj sem se prebudila ravno, ko je sonce nežno barvalo vrhove z zlazo barvo in kontrast je bil enkraten. Takega pozdrava za dobro jutro še nisem doživela. Celotna dolina še v temi, vrhovi pa se zlatijo. 

Počakala sem, da je sonce vzšlo in naredila zajtrk. Mislim, da je bilo to jutro čisto pravo zaključno slovo od najinega tokratnega potovanja. 

Odpeljala sva se proti dolini mimo zanimive cerkvice  in restavracij, ki nakazujejo povezavo med obema državama. Niti ledenik ne manjka v tem okolju.

Na dnu doline se boči ogromen jez, ki zapira ozki del doline in ustvarja prelepo jezero.

Po par kilometrih sva vstopila v Italijo in se naprej peljala po avtocesti proti domu. Prespala sva na postajališču med prostranimi vinogradi v biližini Verone.

Zvečer je sijala polna luna v vsej svoji veličini, zjutraj pa je posijalo še vedno toplo sonce. Tu je veliko topleje kot v Alpah. 

Danes bova že doma in ostal bo le še lep spomin na zanimive in zahtevne prelaze francoskih Alp.