Smučarska meka Courchevel

Zjutraj sva se pred odhodom odpravila še do letališča, ja res je, letališča v strminah gora. To je sicer že drugo letališče tega tipa, ki sva ga obiskala, kjer pristajalna steza teče po hribu navzgor. Tako se zaokroži celotna ponudba tega turustičnega naselja.

Danes napoved omenja dež popoldne in ponoči in večjo ohladitev. Sicer je nekaj oblakov že dopoldne prekrilo nebo, a sonce je vendarlenašlo svoj prostor in ogrelo zrak. 

Odpeljala sva se proti novi destinaciji. Pot navzdol po strmih serpentinah v dolino je bila slikovita ob pogledu na sive skalnate vrhove v kontrastu z jesensko barvo drevja.

 V dolini pa prostor zapolnjuje mesto, ki se kiti z lepo kuliso Alp. 

Pretežen del dneva sva preživela v vožnji in v poznem dopoldnevu sva zapeljala na serpentine, ki vodijo do Courchevela. 

Prebrala sem, da je bilo to mondeno smučarsko središče ustanovljeno okoli leta 1850. Danes privablja petične in slavne obiskovalce, saj ponuja vse za udobno smuko in preostali čas. Tudi tu imajo visokogorsko letališče. 

Ko sva prispela do prvega naselja, sva ugotovila, da gre pravzaprav za več skupin naselij, ki sestavljajo Courchevel. 

Tu ponujajo urejene smučarske proge, številne restavracije, trgovinice in luksuzne nastanitve. Vse pa je trenutno prazno kot mesto strahov. Le tu in tam srečava kakšnega obiskovalca.

Courchevel 1850 je eno izmed letovišč, ki leži najvišje in je tudi najbolj znano v dolini Courchevel.

Ker so naselja stisnjena v breg v njih ni veliko prostora za parkiranje avtodoma. 

Po kroženju in ogledu centra smučarskih skakalnic je začelo pršiti in v daljavi se je dež že razvil. Parkirala sva ob manjšem jezercu,kjer bova prespala.