Prelaz Col de Mount Cenis

Včeraj sva se odpeljala do tokrat zadnjega prelaza Col de Mount Cenis. Vozila sva skozi manjša mesta in po lepi pokrajini. 

Posebej slikovite so cerkve s posebno oblikovanimi stolpi, ki se lepo prilegajo gorati sceni.

Precej se je shladilo, tako da sva ponoči ogrevala avtodom. Najprej sva mislila parkirati v dolini, a sva se premislila in se raje odpeljala do prelaza. 

Že takoj na začetku se je obetala prekrasna razglednica, veliko akumulacijsko jezero obdano z gorami, do koder ti seže pogled. Delal se je mrak, zato je bila čarobnost temu primerna.

Zadnji del poti sva peljala počez po strmem bregu nad jezerom. Nekje na sredini pa ostro zavila desno in se strmo spustila do obale, kjer je svoj proszor zavzelo že nekaj avtodomov. 

Dobila sva res lep prostor tik ob jezeru. Pihalo je mrzlo in obetala se je še hladnejša noč. Naredila sem nekaj večernih posnekov, saj me ti vršaci kar vabijo, da jih vzamem s seboj domov, vsaj v posnetkih.

Prelaz Mont Cenis povezuje dolino Maurienne v Franciji in dolino Susa v Italiji. Nahaja se v gorovju Mont Cenis, na nadmorski višini 2085 metrov. V bližini je prelaza Petit Mont Cenis , ki je nekoliko višji (2183 m ), a ni prevozen z avtomobilom. 

Pišejo, da je bila to komunikacijska in trgovska pot, predvsem vojaškega pomena, na kar kažejo ostanki zgradb in utrdb po grebenih v okolici. 

Po koncu druge svetovne vojne je prelaz upravičeno postal priljubljena turistična točka za pohodnike in vandrovce.

Zjutraj sem se prebudila ravno, ko je sonce nežno barvalo vrhove z zlazo barvo in kontrast je bil enkraten. Takega pozdrava za dobro jutro še nisem doživela. Celotna dolina še v temi, vrhovi pa se zlatijo. 

Počakala sem, da je sonce vzšlo in naredila zajtrk. Mislim, da je bilo to jutro čisto pravo zaključno slovo od najinega tokratnega potovanja. 

Odpeljala sva se proti dolini mimo zanimive cerkvice  in restavracij, ki nakazujejo povezavo med obema državama. Niti ledenik ne manjka v tem okolju.

Na dnu doline se boči ogromen jez, ki zapira ozki del doline in ustvarja prelepo jezero.

Po par kilometrih sva vstopila v Italijo in se naprej peljala po avtocesti proti domu. Prespala sva na postajališču med prostranimi vinogradi v biližini Verone.

Zvečer je sijala polna luna v vsej svoji veličini, zjutraj pa je posijalo še vedno toplo sonce. Tu je veliko topleje kot v Alpah. 

Danes bova že doma in ostal bo le še lep spomin na zanimive in zahtevne prelaze francoskih Alp.

Serpentine Lacets de Montvernier

Včeraj sva prespala v dolini. Okrog polnoči je namreč začel med dežjem naletavati sneg, zato sva se odločila zapustiti Couchevel in se spustiti nazaj v dolino. Sneg in ohladitev sta bila napovedana in zato nisva želela reskirati težav z vožnjo po snegu.

Kljub noči sva našla mirno parkirišče, kjer sva prespala.

Zjutraj so se megle še vedno podile po vrhovih gora, a se je začelo jasniti. Peljala sva se proti Italiji in se ustavila v manjšem kraju Pontamafrey. Tu so znane in slikovte 

serpentine Lacets de Montvernier, ki so skrbno skrite v pobočju hriba.

Serpentine Lacets de Montvernier so vzpon dolg 3,4 kilometra. Za teh 18 neverjetnih serpentinskih ovinkov, ki premagujejo 400 m višinske razlike, je bilo potrebnih kar šest let dela, med letoma 1928 in 1934.

Pišeji, da so jih delali rudarji, zemeljski delavci, kamnoseki in zidarji, z lopatami, krampi, kladivi in ​​dleti, lomilkami, kladivi, samokolnicami in veliko eksploziva, da so končmo položili cesto in postavili suhozide.

Serpentine, zložene druga na drugo in vgrajene v pobočje vzpetine so ene najspektakularnejših cest v Savoji in resnično prijeten izziv za kolesarje.

Prespala sva na parkirišču blizu mesta. Zbudila sva se v sveže sončno jutro. Po zajtrku sem se sama odpravila peš po serpentinah, ker sem se prejšnji dan polila z vrelim čajem po desni nogi in zaradi mehurjev nisem mogla na kolo. Bojan pa je zajahal kolo in z njim premagoval višinske razlike.

Pogled na mesto in dolino je z vsako serpentino lepši. Zaradi zgodnje ure ni bilo na cesti ljudi in vozil, le cestne službe so kosile travo in grmičevje. 

Na vrhu sem se za trenutek ustavila na lepi razgledni točki pri kapelici.Kapela Balme je posvečena Brezmadežnemu spočetju in ponosno gleda na dolino.

Zgrajena je bila leta 1863 z uporabo materialov iz stare utrjene hiše, ki je stala na istem mestu. 

Pot sem nadaljevala proti vasici Mountvernier. Leži na blagem pobočju nad pašniki, kjer se pase velika čreda ovac na eni strani ceste, na drugi pa skupina krav. 

V ozadju so rahlo zasneženi vršaci, ki nudijo vasi prelepo kuliso.

Ko se približam ograji, da poslikam ovčke, me prijazno opomnita dva lepa ovčarja, da nisem zaželena gostja med ovcami :).

Vasica je strnjena okoli cerkve, kamor sem se po strmi poti povzpela. Žal je bila cerkev zaklenjena. V vasi je kar nekaj ljubkih novih lesenih in zidanih hiš 

V nadaljevanju gre cesta še mimo dveh vasi in pripelje do prelaza Col du Chaussy, kamor je odkolesaril Bojan (13,5 km in 1000 m višinske razlike).

19. etapa dirke po Franciji leta 2015 so kolesarji dirke Tour de France prvič prečkali prelaz Col du Chaussy.

Tako sva spoznala pobliže še eno destinacijo Toura de France.

Pred nadaljevanjem potovanha sva si igkedala še skupinsko instalacijo v bližnjem mestu. 

Na pobočju hriba v vasi Sainte-Marie-de-Cuines stoji instalacija Auro, največje kolektivno umetniško delo na svetu.

To monumentalno delo land arta (5000 m²) je sestavljeno iz 42.000 majhnih aluminijastih avr, umetnost je plod domišljije Marca Biétryja in simbolizira solidarnost med ljudmi.

Pot nadaljujeva proti prelazu Col de. Mont Cenis. Na poti sem uživala v pokrajini, vrsacih in dolinah in tudi s strahim gledala s ceste proti strminam. 

Parkirala sva na idiličnem kraju ob akomulacijskem jezeru, ravno ko se je poslavljalo sonce.

Smučarska meka Courchevel

Zjutraj sva se pred odhodom odpravila še do letališča, ja res je, letališča v strminah gora. To je sicer že drugo letališče tega tipa, ki sva ga obiskala, kjer pristajalna steza teče po hribu navzgor. Tako se zaokroži celotna ponudba tega turustičnega naselja.

Danes napoved omenja dež popoldne in ponoči in večjo ohladitev. Sicer je nekaj oblakov že dopoldne prekrilo nebo, a sonce je vendarlenašlo svoj prostor in ogrelo zrak. 

Odpeljala sva se proti novi destinaciji. Pot navzdol po strmih serpentinah v dolino je bila slikovita ob pogledu na sive skalnate vrhove v kontrastu z jesensko barvo drevja.

 V dolini pa prostor zapolnjuje mesto, ki se kiti z lepo kuliso Alp. 

Pretežen del dneva sva preživela v vožnji in v poznem dopoldnevu sva zapeljala na serpentine, ki vodijo do Courchevela. 

Prebrala sem, da je bilo to mondeno smučarsko središče ustanovljeno okoli leta 1850. Danes privablja petične in slavne obiskovalce, saj ponuja vse za udobno smuko in preostali čas. Tudi tu imajo visokogorsko letališče. 

Ko sva prispela do prvega naselja, sva ugotovila, da gre pravzaprav za več skupin naselij, ki sestavljajo Courchevel. 

Tu ponujajo urejene smučarske proge, številne restavracije, trgovinice in luksuzne nastanitve. Vse pa je trenutno prazno kot mesto strahov. Le tu in tam srečava kakšnega obiskovalca.

Courchevel 1850 je eno izmed letovišč, ki leži najvišje in je tudi najbolj znano v dolini Courchevel.

Ker so naselja stisnjena v breg v njih ni veliko prostora za parkiranje avtodoma. 

Po kroženju in ogledu centra smučarskih skakalnic je začelo pršiti in v daljavi se je dež že razvil. Parkirala sva ob manjšem jezercu,kjer bova prespala.