Planota Hardangervidda

Zbudila sva se v lepo sončno a sveže jutro, kljub drugačnim napovedim, na srečo. 

Sva na začetku znamenite panoramske poti, ki vodi po narodnem parku Hardangervidda. Pred hotelom je parkiranih blizu 300 koles, ker zgleda od tu štartajo kolesarske odprave po parku.

Prebrala sem, da je park Hardangervidda pravzaprav velika gorska planota v osrednji južni Norveški.

Je največja planota te vrste v Evropi, s hladnim alpskim podnebjem skozi vse leto, in tukaj je eden največjih norveških ledenikov Hardangerjøkulen

Jedro planote Hardangervidda je največji skandinavski in eden največjih evropskih narodnih parkov, poleg Svalbarda.

V parku skrbijo za in varujejo divje severne jelene, ki se tukaj še vedno lahko naravno selijo brez prevelikih ovir.

Planota Hardangervidda pa nudi dom številnim arktičnim rastlinam in živalim, kot so arktične lisice in snežne sove.

Vožnja po severnem delu planote je krasno doživetje. Lepa široka cesta se vije med številnimi jezeri in jezerci, hudourniki, grički in v ozadju sceno dopolnjujejo črno- bele gore odete v zaplate snega. 

Ustavljava se na več mestih, da se naužijeva narave in tišine. Tu ukradem en posnetek obale, tam kakšen potoček med skalami in spet kaj drugega. 

Srečujeva avtobuse z azijati, za katere pravijo, da so obsedeni z Norveško. Jih prav razumem. Midva sva nekaj podobnega. 

Norvežani poskrbijo za dostopnost do lepot z parkirnimi prostori, klopcami in razglednimi točkami. Prav vse atraktivne in urejene točke so brezplačne in imajo vedno veliko obiskovalcev.

Naokoli po planoti so raztresene ljubke lesene hiške, mnoge s travo poraslo streho. Večina so to vikendi. 

Najvišja točka planote je na 1245 mnm. Tu stoji restavracija s trolom, nad restavracijo pa je na griču hud trol, ki skrbi za red. 

Na poti se ustaviva ob jezeru Sysenvatnet, ki se konča z enim največjih kamnitih jezov, zgrajen iz kamenja in zemlje. 

Dolg je 1160 metrov in napaja hidroelektrarno. Trenutno je vodostaj jezera nizek. 

Odpeljeva se do parkirišča ob njem in se sprehodiva po poti na širokem jezu. 

Pot nadaljujeva do znane soteske z dvema visokima slapovoma, Vøringsfossen.

Na tablah so opisi te naravne lepote.

Vøringsfossen pomeni »častit« ali »spoštovan« slap, je eden najbolj znanih slapov na Norveškem. 

Visok je 182 metrov in pada z roba gorske planote Hardangervidda naravnost v divjo dolino Måbødalen.

Od začetka 19. stoletja Vøringsfossen in posebna pokrajina privabljata turiste z vsega sveta.

 Že od začetka 19. stoletja Vøringsfossen in edinstvena pokrajina na tem območju privabljata turiste z vsega sveta.

Parkirala sva v bližini slapov in se podala po lepo urejeni in zavarovani poti nad skalnato sotesko. Na več mestih so posebne police, ki visijo nad sotesko. 

Občutek je kar malo grozljiv, ko poslušas gromeče padanje velike količine vode v dolino. Ob padcu vode se iz doline dviga megla.

Na drugi strani soteske je tudi veliko parkirišče in razgledna ploščad. 

video o Vøringsfossen

Čez največji slap pa je postavljen železen stopničast most, ki povezuje obe strani in zaključuje pot ob prekrasni soteski in obeh slapovih. 

Imava srečo z vremenom, zato je vse to naravno čudo še toliko lepše.

Prespala bova na tem parkirišču. Norveška je resnično prijazna do avtodomarjev in tudi varna. Pravila so jasna in možnosti številne

Geilo, smučarsko središče

Celo noč je po malem deževalo in tudi ohladilo se je. Zjutraj je termometer kazal 13°C. Kljub rahlemu pršenju z vetrom sva se odpravila ogledat park ob hotelu. 

Celotno obmocje ob morju so uredili v otroška igrišča, skate park in športna igrišča. Bilo mi je precej hladno, a ko sem videla gručo majhnih otrok na skirojih in malih kolesih na skate parku, kako kljub dežju uživajo, sem se tudi sama bolj sprostila. Oblečeni so bili v nepremočljiva oblačila in odsevne jopiče, da so jih starši lahko videli. 

Za norvežane je značilno, da gredo ven ne glede na vreme. Ko sem bila na obisku v eni izmed njihovih šol pred leti, sem se čudila, da so šli na športni dan v gozd kljub slabemu vremenu. 

Pa so me poučili, da ni slabega vrenena, vreme je vreme, sončno ali deževno. Tako se utrjujejo in živijo bolj povezani z naravo. 

Po sprehodu sva nadaljevala potovanje. Vozila sva ob vec kot 100 km dolgen jezeru Miøsa, največjem na Norvešjem, po katerem še vedno vozi najstarejša parna ladja iz leta 1856, Skibladner. Ravno danes so začeli z njo letošnjo sezono, a se nisva peljala zaradi dežja.

Sledilo je več večjih in manjših jezer, kar nekaj hudournikov in bogatega gozda. 

Lesna masa in voda sta med pomembnejšimi viri te dežele.

Kar nekaj časa sva vozila po dežju. Avtocesto sva zapustila malo pred Lilehamerjem in se vozila po navadni cesti. Teren tu je gričevnat, zato se cesta izmenično vzpenja in spušča. Srečevala sva številne avtodome iz nasprotne smeri. 

Pripeljala sva na planoto, kjer so vidna smučišča na bregovih vzpetin. Vsepovsod naokoli so raztresene lesene hiške, ki v zimskem času oživijo. 

Ta predel dežele je redko naseljen. Voziva se mimo manjših raztresenih naselij. 

Sceno krasijo rdeče obarvane lesene hiše eaztresebe po pobočjih in stevilne ovce z baraščaji. Zanimivo, da kar tretjina ( od 5,5 miljomov) norvežanov živi v Oslu in okolici. Po pivršini je kopenski del Norveske 15 krat večji id Slovenije, prebivalcev pa ima le dobrih dvakrat več.

Na planoti je mesto Geilo ( na pol poti med Oslom in Bergnom) , ki je smučarsko letovišče s približno 2500 prebivalci. Leži na približno 750 metrov nadmorske višine, na obeh straneh pa ga obdajajo gore.

Ponuja številne možnosti nastanitve. Na vrhuncu sezone lahko v občini živi več kot 40.000 ljudi, sicer pa ima približno 4500 prebivalcev.

Prebrala sem, da je Geilo bilo petkrat nagrajeno za "najboljše smučišče na Norveškem". Ta prestižna nagrada priznava Geilo za njegove vrhunske smučarske objekte in tekaške proge.

Preizkusite vožnjo s pasjo vprego, vznemirljivo vožnjo s kolesom z debelimi kolesi, kopanje v ledu in še veliko več. Zelo priljubljeni je tudi pohodništvo.

Žal midva vse to nisva preizkusila, morda pa nekoč prideva v zimskem času ;).

Prenočevala bova na parkirišču hotela ob jezeru na višini 1000 mnm. V daljavi se na hribih rišejo bele zaplate snega.