Geilo, smučarsko središče

Celo noč je po malem deževalo in tudi ohladilo se je. Zjutraj je termometer kazal 13°C. Kljub rahlemu pršenju z vetrom sva se odpravila ogledat park ob hotelu. 

Celotno obmocje ob morju so uredili v otroška igrišča, skate park in športna igrišča. Bilo mi je precej hladno, a ko sem videla gručo majhnih otrok na skirojih in malih kolesih na skate parku, kako kljub dežju uživajo, sem se tudi sama bolj sprostila. Oblečeni so bili v nepremočljiva oblačila in odsevne jopiče, da so jih starši lahko videli. 

Za norvežane je značilno, da gredo ven ne glede na vreme. Ko sem bila na obisku v eni izmed njihovih šol pred leti, sem se čudila, da so šli na športni dan v gozd kljub slabemu vremenu. 

Pa so me poučili, da ni slabega vrenena, vreme je vreme, sončno ali deževno. Tako se utrjujejo in živijo bolj povezani z naravo. 

Po sprehodu sva nadaljevala potovanje. Vozila sva ob vec kot 100 km dolgen jezeru Miøsa, največjem na Norvešjem, po katerem še vedno vozi najstarejša parna ladja iz leta 1856, Skibladner. Ravno danes so začeli z njo letošnjo sezono, a se nisva peljala zaradi dežja.

Sledilo je več večjih in manjših jezer, kar nekaj hudournikov in bogatega gozda. 

Lesna masa in voda sta med pomembnejšimi viri te dežele.

Kar nekaj časa sva vozila po dežju. Avtocesto sva zapustila malo pred Lilehamerjem in se vozila po navadni cesti. Teren tu je gričevnat, zato se cesta izmenično vzpenja in spušča. Srečevala sva številne avtodome iz nasprotne smeri. 

Pripeljala sva na planoto, kjer so vidna smučišča na bregovih vzpetin. Vsepovsod naokoli so raztresene lesene hiške, ki v zimskem času oživijo. 

Ta predel dežele je redko naseljen. Voziva se mimo manjših raztresenih naselij. 

Sceno krasijo rdeče obarvane lesene hiše eaztresebe po pobočjih in stevilne ovce z baraščaji. Zanimivo, da kar tretjina ( od 5,5 miljomov) norvežanov živi v Oslu in okolici. Po pivršini je kopenski del Norveske 15 krat večji id Slovenije, prebivalcev pa ima le dobrih dvakrat več.

Na planoti je mesto Geilo ( na pol poti med Oslom in Bergnom) , ki je smučarsko letovišče s približno 2500 prebivalci. Leži na približno 750 metrov nadmorske višine, na obeh straneh pa ga obdajajo gore.

Ponuja številne možnosti nastanitve. Na vrhuncu sezone lahko v občini živi več kot 40.000 ljudi, sicer pa ima približno 4500 prebivalcev.

Prebrala sem, da je Geilo bilo petkrat nagrajeno za "najboljše smučišče na Norveškem". Ta prestižna nagrada priznava Geilo za njegove vrhunske smučarske objekte in tekaške proge.

Preizkusite vožnjo s pasjo vprego, vznemirljivo vožnjo s kolesom z debelimi kolesi, kopanje v ledu in še veliko več. Zelo priljubljeni je tudi pohodništvo.

Žal midva vse to nisva preizkusila, morda pa nekoč prideva v zimskem času ;).

Prenočevala bova na parkirišču hotela ob jezeru na višini 1000 mnm. V daljavi se na hribih rišejo bele zaplate snega.