Brumundal ob jezeru Mjøsa

Včeraj pod noč je začelo deževati in zjutraj sva se zbudila v hladno (13°C) megleno jutro s pršenjem. Bojan je spravil skuter v boks in pot sva nadaljevala proti severu.

Najprej sva nabavila kruh, mleko (tu namreč ne poznajo trajnega mleka) in vodo, izpraznila odpadno vodo in WC in dotočila vodo. Med vožnjo sva imela krajši maliv, kasneje se je malo zvedrilo.

Najprej sva se ustavila v mestu Ask,ki je znano po velikem plazu iz leta 2000. Del mesta je zalila glinasta tekoča gmota, ki je nastala v spodnjih plasteh zemlje. Morske usedline so zaradi neprimerne gradnje in obtežitve terena spremenile strukturo, utekočinile glino, ki je 30. decembra v jutranjih urah zalila in pokopala več stavb in blokov. Umrlo je 11 ljudi. 

Naslednja in za danes končna postaja je Brumunddal, ki leži na severni obali velikega jezera Mjøsa in ob ustju reke Brumunda, po kateri je tudi dobilo ime.

Kraj je posebej znan po hotelu Wood, ki je v bistvu najvišja lesena stavba na svetu z leseno konstrukcijo. 

Visok je 85,4 metra in ima 18 nadstropij. Hotel ponuja 72 hotelskih sob, vključno z 1 apartmajem in skupno 160 postelj. 

Pred hotelom je še nekaj drugih nižjih lesenih stavb, manjša marina in lepo urejen športni park. 

Zanimiva je kontrastna podoba najvišje impozantne lesene stolpnice in najbrž ene najštevilnejših Tesla polnilnic na kupu. :)

Prebrala sva, da se na Norveškem v nasprotju z drugimina povečuje prodaja Tesl. 

Danes je v parku potekal kresni festival, ko pozdravljajo čas sonca. Zbralo se je veliko krajanov, ki so ob glazbi in dobri hrani uživali poletni popoldan. 

V ozadju so se nabrali črni oblaki, ki pa so svojo vsebino na srečo spustili preden so dosegli ta kraj. 

Za zaključek festivala so ob jezeru zakurili tudi kres. 

Danes bova prespala na tem parkirišču.

Operna hiša in kraljeva palača v Oslu

Danes sva se zaradi vremenske napovedi na ogled Osla s skuterjem opravila že kmalu po zajtrku. Vožnja je v spustu iz Kolemhollena enostavna, ko pa se znajdeva v osrčju mesta, se zadeve malo zakomplicirajo. Veliko cest je emosmernih, nekaj je rezerviranih le za tramvaj, v centru pa so vecina le peš cone. 

Najprej sva se odpravila do pristanišča, bolje do znamenite Operne hiše, kulturnega bisera Norveške. Je svetilnik kulture in inovacij, ki vsakodnevno privablja številne obiskovalce zaradi svoje osupljive arhitekture. 

Od daleč lahko občuduješ mogočno brezčasno stavbo z dinamično podobo strehe, izdelana iz belega marmorja in granita, daje lebdeč videz ledeniške gorame na morju.

Že dopoldne se številni obiskovalci podajo na sprehod po ikonični strehi, ki ponuja panoramski razgled na Oslofjord. Lepi razgledi na fjird in mesto privabljajo tako turiste kot fotografe.

Steklena okna segajo tudi do 14 metrov visoko, zato omogočajo naravno svetlobo in nemoten pogled na okolico in jo po svoje celo zrcalijo..

Po sprehodu po strehi in neštetih posnetkih sva se sprehodila še po zanimivi obali do muzeja Munch.

Setovno znani slikar Edvard Munch je vsa svoja dela, ki jih še vedno ima v lasti, zapustil občini Oslo, ki je v zahvalo zgradio muzej.

Je eden največjih muzejev z enim samim umetnikom na svetu.

Med Operno hišo in Munich muzejem je skupek stavb, ki spominjajo po obliki na kedeniške gore. In jer so ob morju, je učinek še večji. 

Vse nove soseske ob obali ponujajo prebivalcem mesta mestno plažo, to so lesena stopnišča, ki segajo do morja. Dejansko plaža v samem srcu mesta.

Nazadnje sva se odpravila do kraljeve palače. Toda to je lažje reči kot pa izvesti s skuterjem. Peljala sva se mimo centralne želežniske postaje, kjer kraljuje bronasti kip mogočnega tigra. Tako kot večina, sva se tudi midva ob njem slikala in mu izkazala pozornost. 

V bližini sva potešila lakoto s koščkom okusne pice in nadaljevala pot. Velik del je Bojan v roki vozil skuter, saj je bilo območje namenjeno le pešcem. Le tako sva kahko skrajšala pot.

A ko sva prišla do prevozne ulice, sva se nenadoma znašla v pasti. Po nobeni ni bilo dovoljeno voziti, ker so bile namenjene le  tramvaju ali pa turističnim avtobusom.

Zapravila sva dobre pol ure, da sva se izmotala iz teh omejitvenih con in še to sva morala narediti s prometnim prekrškom. Še dobro, da naju ni nihče videl.

Končno sva uspela pripeljati do kraljeve palače, ki se nahaja na vzpetini Bellevue na koncu glavne ulice Osla, Karl Johans gate. Je ena najpomembnejših stavb v državi in ​ simbol norveške zgodovine od leta 1814. V poletni sezoni je odprta za javnost.

Tu sva na klopi počakala na orotokol menjave straže, ki vedno privabi številne obiskovalce in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Ceremonija traja dobrih 15 minut 

No, nisem ravno menjala straže, sem se pa ovekovečila z kraljevim.stražarjem v ozadju :).

Na poti do avtodoma sva se ustavila pri Rosseslotet, Vrtničnemu gradu, ki obeležuje 80. obletnico okupacije Norveške s strani nacistične Nemčije in 75 let od njene osvoboditve. 

Ta umetniška instalacija tvori pet visokih jamborov, ki simbolizirajo 5 ket okupacije.in odporniškega gibanja. 

S tem se bova tudi tokrat poslovila od mesta Oslo z okolico, ki ponuja še marsikaj, kar si tokrat nisva ogledaka, sva pa jih obiskala pred dvemi leti.

Napoved se je uresničila. Po 18. uri je narahlo pršilo. 

Holmenkollen

Danes sva imela športni dan v zares velikem športnem centru, Holmenkollen na višini 425 nad morjem. Od tod je prekrasen razgled na Oslo in fjord z otoki.

Raziskala sem nekaj zanimivosti o Holmenkolenu.

Zgodovina Holmenkollena sega več kot 100 let nazaj. Vse od konca 19. stoletja. Holmenkollen in okolica vsako zimo privabljata velike množice norveških smučarskih navdušencev in turistov. Smučanje, tek na smučeh in skakanje je na Norveškem izjemno priljubljeno.

Skromni začetki skakanja segajo v leto 1892, ko je skakalnica bila le preprost naravni hrib z vzletno rampo, zgrajeno iz snega in vejic.

Leta 1952 je Oslo gostil zimske olimpijske igre in v ta namen izboljšal areno z višjim stolpom, ki je vključeval dvigalo za športnike.

Zgradili so stalne tribune za gledalce in posebne tribune za sodnike in norveško kraljevo družino.

V letih 1966 in 1982, je skakalnica Holmenkollen dobila značilen arhitekturni profil, zaradi katerega je postala znana. V tem času so začela skakati tudi dekleta, čeprav takrat še niso smela tekmovati. Leta 1974 je Anita Wold postala prva ženska, ki je skocila na skakalnici. 

Leto 2011 je prineslo novi Holmenkollen v okviru priprav na svetovno prvenstvo.

Nova zasnova ima na obeh straneh skakalnice dvoje rok, ki nekako objemata zaletišče in ščitita pred vetrom.

Zagotavljata pa tudi prostor za sodniške kabine in gledališko sobo za kraljevo družino.

Pa še nekaj podatkov o rekordnih skokih, ki so zabeleženi na posebni tabli

Prvi rekord je iz leta 1892 in meri 21,5 m

Za nas je pomemben ta iz leta 1981, ki ga je dosegel Ulaga z 109,5 m. 

Letosnji seže že 146 m daleč.

Pa še ženski rekordi:

2013 134 m

2016 137,5 m

Skakalnica daje videz ptice ujede iz sprednje strani, stranski pogled pa spominja na brontozavra. Res je elegantno lepa. 

Skakalnica privablja številne obiskovalce, saj nudi res zelo pestro ponudbo možnih aktivnosti.

Tu najdemo zipline, Smučarski muzej, Smsmučarski simulator, smučarsko areno, biatlon progo, rolkarsko progo, proge za kolesarjenje, pohodne poti in celo dsk golf v naravi.

Midva sva vsak po svoje izkoristila dan. Sama sem se podala po železnih stopnicah skakalnice do sredine, ker naprej ni dovoljeno in si ogledala zanimivo okolico. Bojan pa si je nadel skike in opravil dvakrat celotno tekaško progo v družbi številnih rekreativcev in tekmovalcev.

V lepem sončnem vremenu sva se na koncu še enkrat podala po visokih stopnicah do ploščadi, kjer imajo muzej in simulator. Skupaj z družino iz Slovenj Gradca, ki so tudi na obisku z avtodomom smo doživeto lahko občutili doživetje skoka s skakalnice in vrtoglavo vožnjo na smuku. 

Na sprehodu po vrhu hriba sva naletela na številne norvežane, ki so igrali disk golf. Frizbiju pidobne diske skušajo vreči do posebnih košev, ki so raztreseni po gozdu ob jezeru.

Za zaključek je Bojan še opravil dobre 3 km vožnje v hrib, medtem ko sem si sama umila lase in jih sušila na soncu.

Po kolesarjenju se je odločil še za plavanje v bližnjem jezeru, ki je že cel dan gostilo mnoge družine z otroki. Pravi, da je bila voda hladna, a prijetna. 

Aktivno prijeten dan je za nama