Otok Rømø

Zjutraj nadaljujeva pot proti naslednjemu otoku, Rømø. Med potjo dopolniva manjkajoći plin, ker so le 4 polnice za LPG plin in le ena je na poti do Nemčije. 

V času kosila sva prispela na postajališče pred ogromnim kampom. Sprejemljiva je cena in primeren prostor za avtodom za 22 €. Možno je priključti tudi elektriko za doplačilo, lahko pa koristiva sanitarije in tuš, kar ugodna zadeva. 

Vse rumeno obarvano so peščene plaže, široke od enega do nekaj kilometrov.

Po kosilu se s kolesi odpeljeva do 7 km oddaljene navečje plaže Lakolk na Danskem. Do tam pelje urejena kolesarska steza.

Otok Rømø je najjužnejši danski otok, ki ima dobrih 550 prebivalcev in obsega 129 km². 

Je eden izmed najbolj priljubljenih otokov na Danskem, saj je zaradi nasipa, ki otok povezuje s celino, dostop do njega enostaven. 

Ta manjši otok vsako leto obišče več kot dva milijona ljudi, ki uživajo na njegovih plažah. Posebej obiskana je dolga pešcena plaža Lakolk.

Med obiskovalci je veliko Nemcev, ki do tu nimajo daleč.

Vožnja po nasipu Rømø ponuja lep pogled na morje in plitvine okrog otoka. 

Na otoku pa so kilometri sipin, močvirnatih ravnin poraslih s cvetočim vresjem in neverjetmo obsežnimi peščenimi plažami. ki obdajajo celotno zahodno stran otoka. 

Na tem otoku so ene boljših in najširsih plaž, saj se razprostirajo po celotni južni obali otoka. Široke so od enega do dveh kilometrov in po njih se vozijo z avti skoraj do obale. Tu je bilo danes par tisoč vozil.

Za kopanje in sprostitev na plaži je plaža Lakolk idealna izbira, zato sva jo danes tudi midva obiskala.

Ob vstopu na plažo sva ostala brez besed. V daljavi tik ob morju se je trlo parkiranih vozil vseh vrst, v morju so čofotali številni kopalci, v pesku pa so se igrali otroci.

Vozila so se vozila v vse smeri, ljudje in kolesarji so se odpravljali proti morju. Veliko obiskovalcev, a praktično brez gneče in hrupa. 

Kaj takega kahko vidiš le malo kje. Tu ni plačljivih dežnikov in ležalnikov, ni položenih brisač, ki rezervirajo prostor, je le veeeeeliko prostora in vse je prosto dostopno. Kako pomirjujoce.

Danes je topel dan, sonce pripeka, a zrak je dovolj svež, da ni težko zdržati na plaži. 

Posedela sva, naredila nekaj posnetkov, potem pa se odpeljala na oba konca dolge plaže. Večina poti je bilo enostavno, le na nekaterih mestih se nama je kolo vdiralo v pesek.

Po šesti uri, ko sva se odpravljala nazaj, se je iz plaže vila dolga vrsta vozil, ki so začela zapusčati plažo.

Jutri se odpraviva do plaže Sønderstrand, kjer pravijo, se zbirajo predvsem tisti, ki uživajo v aktivnostih na plaži. 

Ker na potovanju veliko uporabljava tehnologijo, sva mimogrede spoznala še izvor in pomen znaka in imena Bluetooth.

Bluetooth nima nobene zveze s tem, da je moder ali zobat po videzu, temveč je povezan s srednjeveško Skandinavijo.

Harald Bluetooth vikinški kralj Danske je bil znan po združitvi delov Danske in Norveške v en narod in spreobrnjenju Dancev v krščanstvo. Bil je vladar, ki je združeval!

Tako je ime dobilo brezžična povezava, ki združuje in povezuje naprave.

Logotip Bluetooth je prav tako kombinacija "H" in "B", začetnice imena H arald B luetooth, napisane s starodavnimi črkami, ki so jih uporabljali Vikingi

Mandø - otok, ki ni vedno otok

Nov vetroven, a sončen dan, čisto primeren za obisk nenavadnega otoka ob jugozahodni obali Danske je danes. Zakaj nenavaden, opišem spodaj.

Otok Mandø ali Manø meri 7,63 kvadratnih kilometrov in je imel leta 2022 dobrih 30 prebivalcev. 

Je eden redkih otokov, ki se skozi dan kot kameleon spreminja, vsakih 6 ur je otok, naslednjih šest ur pa del celine, 

Dnevni ritem otoka Mandø vpliva, ne le na njegove prebivalce, pač pa tudi na turiste, ki ga vsak dan trumoma obiskujejo. 

Prespala sva na parkirišču poleg postaje posebnih "avtobusov", ki vozijo turiste na otok. Ta vozila so posebni traktorji na velikih kolesih in vagon predelan v avtobus. 

Imajo pet takih prevoznih sredstev, ki enkrat na dan, ob 11. uri, ko je oseka, odpeljejo turiste na otok in se ob 15. uri vračajo na celino. 

Vožnja traja dobrih 40 minut. Otok letno obišče okrog 75.000 enodnevnih obiskovalcev.

Otok so v preteklosti povezali s celino z nasipom, po katerem teče cesta, ki pa jo bibavica dva krat na dan poplavi. 

Na spletu so bile vozovnice za nedeljo razprodane, a Bojan jih je zjutraj uspel dobiti. Ob 11. uri sva se vkrcala in v družbi mnogih drugih idpeljala do otoka, ki je od celine oddaljen dobrih 8 km. 

Sedela sva zgoraj v odprtem delu avtobusa in imela lep razgled na okolico. Vozimo se po močvirnatem, z visoko travo poraslem, predelu.

Ko se približamo otoku, se zariše visok obrambni nasip, ki varuje otok pred hudo uro oceana. Na njem se pasejo ovce. Nasip, ki obkroža otok in nižje ležeči del otoka spominja na nizko ponev. 

Muhavost in burnost narave je v preteklosti ogrožala stavbe na otoku. Danes naselje, ki leži v motranjosti otoka, razkriva prijetno sceno. 

Bela cerkvica na najvišjem delu otoka, slikovit mlin na veter v centru vasi in hiše, ki ležiijo ob dveh ulicah, v katerih so trgovinice ali restavracije, tvorijo otoški center.

Nekaj s slamo kritih hišk stoji med grički sipin.

Sprehodiva se po valovitih sipinah do mlina na veter, ki je najvišja stavba na otoku. 

Na obali stoji lesen poplavni steber, ki opominja, kako visoka je bila vodna gladina v določenih letih. Na primer, leta 1999 je bila gladina vode okoli pet metrov nad normalo. To se zgofi zaradi kombinacije visoke plime, močnega vetra z morja in zelo nuizkega zračnega tlaka.

Tu srečava skupino, ki si ogledujejo otok na kolesih.

Lakoto potešiva v vaški restavraciji in se podava še proti jugu otoka. Na nasipu imava res krasen razgled na bližnjo obalo, ki je prepredena z vrstami kolićkov, ki skrbijo, da morje ne odnaša brežin. 

Zanimivo, kako se spreminja morska površina ob najvišji točki oseke. Daleč od obale v oseki morje odteka in pokažejo se peščene površine. 

Mnogi turisti se sezujejo in odpravijo po napol vodnatih predelih daleč proti morju. 

Če primerjaš posnetke od zjutraj in tiste pozneje, ugotoviš, da se okolica otoka prelevi v veliko večje območje kopnega. 

Občutek miru in tišine, kljub velikemu številu turistov, ki pa se kar porazgubijo po otoku, je izredno močan in blagodejen. Tu si sam z naravo, civilizacija je daleč proč.

Ko se vračamo, se skupina štirih avtobusov odpravi kar po plitvini, pogled nanje je kot fata morgana, mi pa se vračamo po cesti.

Dodala sva nov pomemben kamenček v mozaik najinih doživetij.

Do otoka Mandø

Prespala sva nekje na samem v družbi dveh avtpdomov, saj parkirišče ob svetilniku ne dovoljuje nočitve ali kampiranja.

Zjutraj sva se vrnila do najzahodnejše točke, da se sprehodiva še po dolgi obali ob oceanu. 

Močan veter je vrtinčil in nosil pesek na vse strani. Tudi hoja po peščeni obali proti vetru je bila izziv, še posebej zame, ker se mi v vetru solzijo oči.

Pravijo, da na tej obali po nevihti ali vetru morje prinaša koščke jantarja, zato smo vsi obiskovalci predvsem zrli na tla in iskali srečo. 

Nabrala sem nekaj kamenčkov, ki spominjajo na jantar, sicer pa je važen namen ne le toliko rezultat ;).

Morje je valovalo in ustvarjalo zanimive bele čipke na temni površini. Tudi ptice so uživale v vetru in pršenju mirja in dodatno krasile sceno.

Po dobro uro dolgem sprehodu sva se vrnila v avtodom in nadaljevala pot proti novi naravni posebnosti, otoku Mandø. Mali otok se poveže s celino, ko nastane oseka.  Dostop do njega je časovno omejen. 

Med vožnjo ob cest opaziva zanimive oznake, ki opozarjajo na območje, ki pripada vojski. Če je rdeč krog dvignjen, poteka na območju streljanje in je dostop strogo prepovedan.

Na poti se ustaviva v okolici Esberga. Na Sædding Strandu severno od Esbjerga stojijo beli kipi z imenom Mož ob morju.

Skulptura prikazuje štiri bele može v vrsti, ki gledajo na morje, zelo podobni so monolitom Velikonočnega otoka. Moja malenkist stoji v sredini :)).

Figura štrlih belih mož zravnano sedi 9 metrov v zrak. Vdni so do 10 kilometrov daleč na morje. Simbolizirajo srečanje čistega človeka z naravo.

So zanimiva in dobro obiskana atrakcija. Tu se ustvari nešteto posnetkov. Sprehod po obali je nyjina obvezna procedura. 

V okolici so številne tovarne in poslovne zgradbe. Med drugim tu izdelujejo vetrnice za veterne elektrarne. Neverjetno, kako veliki, in dolgi so kraki veternic, ko ležijo v skladovnici pri tovarni. 

Od tu imava le še nekaj kilometrov do parkirišča v bližini otoka Mandø.

            Za nono iz bližnje narave

Danes naša nona praznuje, zato se z zbrano družbo pri njej doma dobimo na Viber videu in ji zaželiva še mnogih zdravih in energičnih let. 

Vse najboljše deaga nona tudi od naju, čeprav le na daljavo.

Peš sva šla do obale, kjer je visok lesen steber, na katerem so označene višine morja v določenem letu. 

Jutri se, upam, odpraviva na otok, kako, pa še ne veva