Portlligat

Po zajtrku sva se odpravila proti obali, do slabih 200 km oddaljenega mesteca Portlligat.

Kot vedno je pot skrbno izbral in načrtoval Bojan. Je dober in strpen voznik, zato v vožnji vedno uživam, ker lahko mirno opazujem okolico ali delam vaje v francoščini in španščini. Čas hitreje in koristneje mine. 

Po kosilu sva prispela do slikovitega mesteca Portlligat, kjer sva se ustavila na parkirišču št. 4 v bližini obale in mesteca.

 Danes so napovedovali močan veter in vreme seveda ni zatajilo. Piha, dviga prah, a nič zato, da le sonce sije in prijetno in živahno obarva okolico. 

Ko sva se bližala temu kraju, me je okolica spominjala na jadranske otoke ali Korziko.

 Oljke na s kamni utrjenih policah po bregovih gričev. Na obali ni peščena, pač pa s kamenčki posuta, plaža.

Čolni se v tem času še sušijo na plaži in čakajo na sezono. 

Portlligat je majhna vas ob majhnem zalivu na polotoku Cap de Creus, na obali Costa Brava v Sredozemskem morju. Spada v občino Cadaqués, mesto, ki je le kilometer oddaljeno.

Portllgat je turistično poznan predvsem zaradi hiše Dali, ki je spremenjena v muzej. Hiša je sestavljena iz niza ribiških hiš, ki sta jih Gala in Dalí združila v obliki labirinta.  Ptavijo, da je tu umetnik našel mir in navdih za večino svojih umetnin.

Če gledaš morje s plaže, se zdi, da je obdano okrog in okrog s kopnim, kot da je jezero. Trik omogočata dva manjša otoka, ki ležita pred zalivom. 

V sunkih vetra sva se sprehodila do Dalijevega muzeja, ki pa so ga ravno zapirali.

 Zanimiv sklop stavb sva si lahko ogledala na poti proti Cadaquésu. Na strehah muzeja so kupole in Dalijevi kipi. 

Ulice so strme in kamnite in vodijo do zgoraj ležečega pokopališča s cerkvico.

 Od tod vodi ozka kamnita pot obdana s kamnitimi suhimi zidovi. 

Po strmi ulici se spustiva do naslednjega zaliva, kjer leži slikovito mesto Cadaqués. Spominja me na Nerezine, le da je večje. 

Vzdolž obalne promenade se vrstijo restavracije in bari. Tudi v tem vetrovnem vremenu je veliko obiskovalcev. 

Najprej sva se odpravila v bližnjo restavracijo na sangrijo in daiquiri z mangom, da nazdraviva najinemu najmlajšemu sinu za rojstni dan. 

Nato sva šla še do trga in spomenika Salvador Dalija. 

Veter naju je pošteno shladil, zato sva se odpravila nazaj v avtodom. 

Jutri bova s skuterjem raziskala okolico in mesto.

Montserra

V petek sva se odpravila iz Madrida proti Barceloni. Avtocesta teče po ravninsko valoviti pokrajini, kjer se razprostirajo polja. Narava je precej suha, polja namakajo s talno vodo. Vidi se, da ta konec Španije pogosto trpi sušo. 

Vse od Malage nisva videla nobene reke, če pa je bil most nad rečno strugo, je tam pisalo "rio seco", suha reka.

Prometa je bolj malo, mest ob avtocesti na širokem območju le tu pa tam kakšno. V Španiji je poseljenost v notranjosti majhna, je pa zato večina mest velikih in natrpanih. 

Prvi postanek za nočitev sva naredila v Zaragozi na obsežnem parkirišču ob športnem parku na robu mesta. Družbo nama je delalo več kot 60 avtodomov. Mirno in prijetno mesto za postanek. 

Zjutraj sva nakupila nekaj zaloge za naslednje dni v bližnjem supermarketu in se odpravila naprej.

Pokrajina se je malce spremenila,  v okolici avtoceste so zanimive peščene ploščadi, z ravnimi vrhovi, tudi sicer pokrajina spominja na peščene nanose ob morju. 

Polja so zamenjali nasadi različnega sadja. Vstopila sva v pokrajino Katalonijo in se peljala mimo ničtega meridijana, ki teče skozi Greenwich. Lepo je označen s tablo in lokom čez cesto.

Dan sva zakljućila na parkirišču Monistrol vile, v bližini kraja Monistrol de Montserra.  Prenoćila bova na tem  parkirišču, ki leži točno pod slikovitim Montserrat pogorjem.

Danes, v nedeljo sva nameravala zgodaj na goro, a ker je bilo oblačno in vetrovno sva izlet prestavila na po kosilu, saj je vremenska napoved obetala razjasnitev.

Trenutno so bili vrhovi v megli, zato sva naredila plan B. 

Pred kosilom sva si ogledala zanimiv muzej zobate železnice. Prva zobata železnica na tem mestu je delovala med letoma 1892 in1957. 

        stari in nov zobati vlak

Po nesreči so jo ukinili in ponovno odprli skupaj z novo postajo šele leta 2003. Iz doline danes vozi na goro tudi kabinska žičnica.

Odpravila sva se še v bližnje mesto, se sprehodila po ozkih ulicah in manjšem trgu in naredila nekaj lepih posnetkov za spomin.

Mesto je staro z ozkimi ulicami, zanimivimi kovinskimi balkoni in lepimi uličnimi svetilkami.

Stavbe so peščeno oker barve z opečnatimi strehami. Za razliko od mest v obalnem pasu, kjer so stavbe v manjših krajih povećini bele, zato ime "pueblo blanco", bela mesta.

Po kosilu se je nebo razjasnilo in odprl se je krasen pogled na pogorje Montserrat. Kupila sva karti za sodobno zobato železnico, ki iz parkirišča vozi vsake 20 minut. Začne na 172 mnm in se po tirih, ki tečejo po robu strmega pobočja povzpne na 700 mnm v razdalji 4,5 km. 

Ko sva prispela na cilj naju je presenetila tamkajšna scena. Ogromne veličastne stavbe zgrajene pod zanimivimi stolpastimi gladkimi skalami.

Pravijo jim tudi apostoli, saj oblike visokih v nebo štrlečih skal spominjajo na človeške podobe.  

Na širokih ploščadih pred visokimi stavbami se je kmalu trlo ljudi, ki so občudovali tako pogled na posebne skale kot tudi na mesto globoko v dolini. 

Stavbe, ki tvorijo mesto benediktanske opatije Santa Maria de Montserrat, gostijo svetišče Device Montserratske z okoli 80 menihi in ležijo v gorovju Montserrat z več zanimivimi vrhovi blizu Barcelone v Kataloniji. 

Ime Montserrat pomeni "nazobčana gora" zaradi njenih ostrih vrhov.  

Legenda pravi, da so se angeli spustili z neba in oblikovali razkosane robove gore kot  prestol za Devico Marijo.

Razgibani objekti razporejeni po strmih obronkih pečin v bližini in  okoli opatije nudijo obiskovalcu veliko možnosti za postanek in občudovanje stvaritev narave. 

Odpraviva se do platoja na enem izmed vrhov nasproti opatije, kjer nad vsokimi skalnimi stebri stoji velik križ. Od tu je še lepši razgled na dolino in na opatijo pod njenimi skalnatimi apostoli.

Vesela sva, da sva se odločila za ta postanek in  preživela res lep in umirjen popoldne ob za ta namen pravem vremenu. 

Za take izlete potrebuješ jasno sončno vreme, da zanimivosti doživiš v pravi luči in se jih res lahko navžiješ .

V dolino sva se vrnila polna bogatih vtisov in zadovoljna, da sva imela možnost v polnosti spoznati tudi to atrakcijo. 

Na ambasadi v Madridu

Madrid sva danes obiskala drugič na svojih potovanjih, a tokrat zgolj zaradi nujnosti. Za to bučno in veliko mesto bi potrebovala nekaj dni, saj skriva mnoge zanimivosti. Najino tokratno celotno potepanje je namenjeno v glavnem naravnim lepotam, većja mesta so le občasni postanki.

Sem si pa osvežila spomin o Madridu z brskanjem po spletu in zbrala nekaj zanimivisti.

Madrid je glavno in najbolj naseljeno mesto Španije, tretje največje mesto v EU, za Londonom in Berlinom z nekaj manj kot 4 miljoni orebivalcev.

Leži ob reki Manzanares v osrednjem delu Iberskega polotoka na 650 m nad morjem in je najvišje ležeča metropola v EU. Zanj so značilna vroča poletja in hladne zime.

Ime Madrid izhaja iz arabskega "magerit", kar pomeni "kraj mnogih potokov"

Je med najbolj zelenimi mesti, saj ma več kot 300.000 dreves, kar ustreza 20 drevesom na prebivalca.

Uradni simbol Madrida je "medved in jagoda" ali "El Oso y El Madroño".

V Madridu se začenjajo vse ceste v državi. Na Puerta del Sol v mestu je znak, ki označuje kilometer 0, središče španskega cestnega omrežja. 

Zgleda da rek " Vse poti vodijo v Rim" lahko dopolnimo z "Vse poti se začnejo v Madridu" 😉.

Madridska kraljeva palača: Palacio Real s 3.418 sobami je največja kraljeva palača v zahodni Evropi, vendar kralj ne živi v njej.

Madridčane, Madrilenoes imenujejo mačke "gatos" zaradi zgodbe iz 11. stoletja.

Zjutraj sva se z metrojem odpeljala do centra mesta in si najprej ogledala, kje je slovenska ambasada. Bilo je precej sveže, kljub soncu. Meščani so zgleda vajeni takih temperaturnih razlik v dnevu, saj so bili večinoma v plaščih in toplejših jaknah. 

Sprehodila sva se po nekaj dolgih ulicah, ki jih obkrožajo visoke elegantne stavbe. Mesto je tako veliko, da se ga ne moreš ogledovati peš. Imajo pa učinkovito in čisto podzemno, s katero lahko skočiš na različne konce mesta. Midva nisva imela veliko časa, zato sva želela le občutiti utrip mesta. 

Ob dogovorjeni uri sva pozvonila na zvonec na vhodu v stavbo, kjer je ambasada. Odprli so nama vrata in odšla sva v drugo nadstropje. Človek v takih ustanovah nima prav prijetnega občutka. 

Pustili so naju čakati vec kot 10 minut v predprostoru brez oken in s troje neoznačenimi vrati, z zastavo Slovenije in EU v kotu. Na enih je bilo okence, ki pa je bilo zavešeno z žaluzijami.  Potrkala sva, a nihče ni odgovoril. Bojan je celo podvomil, če sva na pravem mestu. Neprijeten občutek, ves si nebogljen, saj si izgubil nek pomemben dokument in ne veš kaj te čaka.

Že po telefonu je bila komunikacija s konzulatom precej hladna in odrezava, kljub stiski, ki sva jo doživela, v živo pa itak ne veš, kaj lahko pričakuješ. Na kratko, vse skupaj je zvenelo nekako tako kot doma, formalno, kot ko urejaš dokumente na občini. 

Končno se je na okencu pojavila uradnica, ki naju je skozi steklo po zvočniku nagovorila hladno in odrezavo (v stilu, za prijaznost nismo plačani). Ni se niti predstavila, od naju pa tudi ni pričakovala, da se predstaviva. Skozi majhno režo sva ji dala policijski zapisnik in pojasnila ves dogodek, ker oseba, s katero sva govorila po telefonu, ni bila trenutno prosta. Taki strogi neosebni varnostni ukrepi kot v zaporu. Nestrpen in strogo uradniški odnos kot da jim povzročava nepotrebno delo. 

Če primerjava s komunikacijo s policistom v Malagi, ki je bil prijazen, pripravljen pomagati po svojih močeh, ob sprejemu se je z nama rokoval in ob slovesu tudi. Zanj sva bila le eden izmed res številnih turistov s problemi, a si je za naju vzel čas, nama ponosno pokazal celo sliko svoje enoletne hčere Alejandre, da je nekoliko zmanjšal najin stres in podrobno pojasnil vse, kar sva rabila tisti trenutek v tujini.

Na slovenski ambasadi pa sva se počutila tujca med domacimi ljudmi. Najprej je uradnica pričakovala, da imava s seboj sliki za dokument, ker ju nisva imela (kdo pa nosi s seboj slike za osebno izkaznico), je slike na koncu dobila iz sistema. Po e-pošti sva jim pred dnevi poslala fotokopije osebnih izkaznic, vozniske in zapusnik policije v Malagi. Človek bi pričakoval, da bi začasne dokumente brez tezav morali urejati popolnoma digitalno že pred najinim prihodom. 

Glede voznišjega dovoljenja niso urehali nicesar, ceprav sva na straneh EU videla, da bi konzulat tudi to moral urejati.

Konec dober vse dobro, dobila sva začasen potni list ( na obrazcu izpolnjenem na roko), kjer piše, skozi katere države bova potovala na poti domov in rok trajanja. 

No, vsaj ob zaključku, se je ostrina in uradnost osebe nekoliko stopila in nama je zaželela srečno vrnitev domov. Zvedela sva, da so prejšnji teden imeli kar 10 takih primerov in da je tega vedno veliko. 

Pa sva silom razmer izkoristila tudi usluge države v tujini. Tudi tako se lahko tolaživa.