Cortina D'Ampezzo

Danes sva se odpravila proti Cortini D'Ampezzo. Potovala sva po avtocesti v smeri .Gorizia- Pordenone- Conegliano - Beluno - Cortina. Promet je bil zmeren, le v bližini Benetk je bil zgoščen. 

Pritegnil me je šele tisti del poti, ko sva zapustila avtocesto pri Portogruaru. Pogled na skalnate grebene gora, ki se dvigajo nad dolino, mi je vsaj malo razvedril dušo.

Kakšno moc ima lepota narave nad našim počutjem! 

V zgodnjem popoldnevu sva prispela v Cortino in se nastanila v edinem od treh še odortem kampu Cortina. Oddaljen je dober kilometer od mesta. Kamp je prostoren, umeščen med visokimi smrekami in Ima lepo rejene sanitarije. Leži ob bistri reki. 

Odpravila sva se po peš poti po travnikih do mesta. 

Občudovala sva krasno sceno, ki obdaja mesto.  Cortina D'Ampezzo leži v naročju slikovitih skalnatih vrhov gora, ki so se v tem času kopali v zahajajočem soncu.

 Balzam za oči in dušo.  

Naslednje dni si bova podrobneje ogledala mesto in zanimive točke v okolici. 

Cortina d'Ampezzo je smučišče v severni Italiji, ki je del območja Dolomiti Superski. Tu so se  leta 1956 odvijale zimske olimpijske igre.

Cortina d’Ampezzo je glavno in najdražje smučišče v Dolomitih.  Je zimski in poletni letoviški center, ki ga oblegajo številni turisti.

Cortina d’Ampezzo je glavno in najdražje smučišče v Dolomitih. Je v bistvu majhno mesto v alpskem slogu, ki leži na nadmorski višini 1200 metrov in v mestu in okolici živi okoli 6000 ljudi.

Leta 1956 je Cortina gostila zimske olimpijske igre, 

Poguglala sem še nekaj podatkov o kulturi in jeziku in izvedela, da tu živijo večina Italijani, ki govorijo italjansko, medtem ko drugi govorijo ladinščino.  Ladinščina je retoromanski jezik, podoben romanščini in se večinoma govori v Švici.  

Napisi na lokalnih tablah so v obeh jezikih. Odločili so se, da skupaj z mladimi skrbijo za tradicijo in jo gojijo.

Zgleda, da naju čaka kar zanimivo raziskovanje tega konca Italije. Vreme je pravšnje in tudi turistov ni več veliko.

55. obletnica mature na tolminskem učiteljišču

Tolmin, 16. septembra 2023

Dvanajst bivših maturantov poslednjega letnika tolminskega učiteljišča se nas je zbralo na 55. obletnici v Tolminu. 

Pred 55. leti, 1968., so se za nas, 24 učiteljiščnikov, za vedno zaprla šolska vrata te ustanove, a ne le za nas, pač pa tudi za vse prihodnje generacije, na žalost. 

Učiteljišče je v poslednjo generacijo zvabilo mlade iz bližnje primorske in gorenjske, ki so se skozi leta šolanja povezali in vezi vzdrževali vse do današnjih dni. 

Po programu smo se najprej dopoldne odpravili na pokopališče in prižgali svečko razredničarki, pa tudi vsem profesorjem in sošolcem, ki so svetle zvezde na večernem nebu. 

Srečanje se je nadaljevalo v hotelu Dvorec, kjer sva s sošolcem Zdravkom pripravila program srečanja v duhu aktivnosti v času šolanja na učiteljišču. 

Izbrala sva po štiri pesmi Karla Destovnika Kajuha, ker je letos Kajuhovo leto in prav tako štiri pesmi spregledanega Kajuhovega sodobnika Franca Balantiča. Teme pesmi so se dotaknile doma, matere, dekleta in socialnih razmer tistega časa. 

Za osvežitev spomina, kdo nas je vsa leta poučeval, smo se igrali igrico v parih.  Ugibali smo, katerega profesorja imamo napisanega na čelu. 

Klepetali smo, obujali spomine na dogodke v času šolanja in se strinjali, da smo strokovno in osebnostno rasli ob dobrih in v slovenskem prostoru priznanih profesorjih. 

Za zaključek smo se v lepem sončnem vremenu sprehodili do bivšega dijaškega doma na sotočju, saj je večina tu imela svoj drugi dom in preživljala dijaška leta. Obljubili smo si, da se tokrat srečamo že ćez tri leta. 

Do skrajnega severa Noorveške in nazaj

Iz Finski se vračava preko Švedske po avtocesti, ki teče vzdolž obale. Čakalo naju je preko 1700 km. Tu sva naredila 3 postanke za spanje. Avtocesta ni plačljiva in ni pretirano veliko prometa. Pokrajina je na zacetku več ali manj gozdnata, proti jugu pa se voziva mimo obsežnih pšeničnih polj .

Zadnji postanek na Švedskem sva imela v bližini pristanišča v Trelleborgu. Morje je tu precej zaudarjalo, zgleda, da je na obalo naneslo ostanke morskih bitij in trav, ki so razpadali. Naslednji dan sva se vkrcala na trajekt in se 6 ur vozila do nemskega Rostocka. Vreme se je spremenilo, zacelo je rahlo deževati.

V Rostok sva prispela po 22:00 uri in na parkirišču v bližini prespala. Čakalo naju je veliko kilometrov po nemških avtocestah s tremi postanki za spanje. 

Prve trije dnevi so bili precej deževni, promet je bil gost in veliko zastojev zaradi del na avtocesti. 

Zadnji postanek sva naredila tik pred avstrijsko mejo v bližini Chiemmsee. Zadnji dan je bilo vreme zopet sončno, a hladnejše. Odločila sva se za pot v Slovenijo preko Korenskega sedla, se ustavila v Kranjski gori, ki je v tem času kar oblegana od turistov. Pot sva zaklučila pod noč v četrtek.

Naj na kratko naredim statistični povzetek tega dolgega kroga po času in dolžini in najinh aktivnostih.

- Potovala sva 65 dni

- Prevozila sva 10 484 kilometrov,

- Prekolesarila dobrih 350 kilometrov

- prehodila več kot 150 kilometrov

Vmes sva se vozila tudi s skuterjem.

Spet doma! Po tako dolgem času se morava kar privaditi na večje prostore in vsakdanje obveznosti :). 

Preživela sva res krasno potovanje po še bolj krasni deželi v prelepem vremenu. Kaj več si sploh lahko želiva? Ugotovila sva, da je nomadsko življenje nalezljivo in nama odgovarja. 

Najin Waisberg se je odlično odrezal, šofer in navigator je bil več kot odličen, sama pa sem se obnesla kot kopilotka. 

Nasvidenje na naslednji misiji... ;)