Nazaj proti domu

Po 59. dneh se vračava domov. Izbrala sva pot preko Švedske, ker je za naju najbolj optimalna. Voziva po neskončni E4 avtocesti, ki se vije po ravni in deloma valoviti pokrajini v bližini baltske obale. V teh dneh naju čaka premagati razdaljo 1700 km do trajekta za Nemčijo brez posebnega ustavljanja in skoraj nič ogledov. 

Ker najino potepanje počasi izzveneva, bi povzela nekaj misli in ugotovitev o Norveški.

Norveška je pregovorno dežela zadovoljnih ljudi z visokim standardom, ki pa ga ne razkazujejo, pač pa živijo. Temu primerne so tudi cene primerljivo višje kot pri nas. Ko jih obiščeš, prilagodtiš porabo svojimi optimalnim možnostim. Midva želiva predvsem uživati ob spoznavanju dežele, pa četudi na račun le redkega obiska restavracij in okušanja njihovih kulinaričnih izzivov.

Presenetila naju je bogata ponudba v trgovinah, posebej kakovostna zelenjava in velika izbira dobrega kruha. Tu so bile cene le nekoliko višje.

Najpomembnejša pa je ugotovitev, da je Norveška polna neverjetnih presežkov glede naravnih lepot in zanimivosti, dih jemajočih pohodnih poti, tradicije in kulturne dediščine in z geografsko lego povezanih fenomenov. Pomembno je dejstvo, da težijp omogočiti lepote narave ljudem brezplačno, za razliko od prenekaterih držav, ki tržijo vsako malenkost. Tudi muzeji imajo sprejemljive cene.

Poleg tega ponuja tudi presežke v infrastrukturi, kot so slikoviti mostovi in izjemno dolgi predori, kolesarske poti v mestih in bližnji okolici, dobre cestne povezave do vseh kotičkov dežele. kljub temu, da ima zahtevno pokrajino, ali pa prav zato. 

Presenetljivo je tudi dejstvo, da se celotna dežela od juga pa do daljnjega severa, v velikih mestih in majhnih zaselkih pretežno ponaša z ljubkmi lesenimi hišami, ki so nekakšen njen arhitekturni simbol.

Dodala bi še letošnji vremenski presežek, saj domačini ne pomnijo, kdaj je bilo toliko sončnih toplih dni skupaj brez dežja. Midva sva imela srečo in to občutila na svoji koži.

Veliko naštetega sva si ogledala in izkusila, še veliko pa nama ostaja za naslednjič, saj verjameva, da v tretje gre rado in se torej še tretjič vrneva v te prelepe kraje. 

Tokrat si Švedske, ki je gotovo tudi zanimiva dežela, ne bova ogledala, jo bova pa prevozila po celotni dolžini. Pravijo, da je Švedska ena najbolj gozdnatih držav v Evropi, saj kar 70% države pokriva gozd.

Ima več kot 200.000 otokov in najdaljšo obalo v Evropi. 

Švedsko podeželje je posejano s tisoči jezer, potoki na severu pa z gorami in griči. Poseljenost ni velika na podeželju, kjer so manjši kraji, na jugu pa ima velika mesta, med njimi je Štokholm, glavno mesto. 

Na poti sva že in bova občudovala njeno okolico in kar med vožnjo naredila kakšen fotografski utrinek.

Danes prespiva v kraju Sundsvall. V blogu ne bom objavljala vsak dan, ker naju v večini čaka le premagovanje številnih kilometrov do doma

Spet pod polarnim krogom

Dan sva začela z ogledom Božičkove vasice. Že zjutraj se je nabrala kar zgledna množica obiskovalcev, večina družin z otroki in veliko turističnih avtobusov od vsepovsod. 

Vasica je sestavjena iz slikovitih lesenih stavb s koničastimi stolpi in ograjami v božični rdeči barvi. 

Ob pogledu na hiške in na značilno črto, ki označuje polarni krog in teče skozi center vasi, imaš občutek, da si na pomembnem kraju.

Pokukava v kar nekaj stavb, ki vabijo z napisom "Božiček te vabi,... Božička srečaš tu...", vstopiva in v notranjosti je trgovina z vsem mogočim in nemogočim. 

Zgodba se ponovi v vseh zgradbah. Ko si podrobneje pogledaš izdelke, opaziš, da so cene navite v nebo, kar še poslabša vtis. 

Nisem se mogla otresti občutka, da je celotna zgodba okoli te vasice grobo skomercializirana. Pričakovala sem, da bodo za otroke pripravili kakšne ustvarjalne delavnice na temo božička, da bodo škratje v živo izdelovali igrače in jih zavijali in podobno.

Edina dva primerka me nista razočarala. Prva je Božičkova pošta, kjer mu lahko pišeš in ti on resnično odgovori. 

Tu so predali s pismi otrok iz celega sveta, tudi iz Slovenije, v levem spodnjem vogalu.

Druga pa je Božičkova pisarna, posebna mistično temačna stavba z ogromnim zobnikom ure, ki odšteva čas do božiča in prostor, kjer se lahko slikaš z Božičkom. 

V bližini je tudi ograda z severnimi jeleni, ki jih lahko obiščeš z doplačilom pa ograda z aljaškimi haski in še nekatere druge stavbe, ki so najbrž aktualne ob samem prazniku. 

Po tokratnem obisku sva razmišljala, da sva bila ob prvem obisku pred 14. leti navdušena, ko sva obiskala osebno Božička, sedaj pa naju je podroben ogled celotne vasice in njen namen pustil precej hladna. 

Poslavljava se torej od kraja Rovanjemi in polarnega kroga, kjer sva preživela celih 25 dni.

 Pot sva nadaljevala proti mestu Kemi, kjer sva želela opraviti vse potrebno z vodo in WCjem, a nama ni uspelo. Srečala sva par iz Medvod, ki se je vračal iz Lofotov. Prijetno je po dolgem času poklepetati z našimi ljudmi. 

 

Od tu dalje naju je, že takoj ob vstopu na Švedsko, čakala predvsem vožnja po avtocesti. Pridobila sva nazaj eno uro, ki sva jo izgubila na Finskem, kjer so eno uro naprej.  

Pokrajina je precej ravna in gozdnata, podobno kot na Finskem, le manj je jezer ob poti. Pravijo, da je Švedska med najbolj poraščenimi državami v Evropi. 

Prenočevala bova na postajališču za avtodome pri Rosviku.

Do Božičkovega domovanja, nazaj do polarnega kroga

Danes nisva spala najbolje, ker sva v Inariju parkirala ob črpalki in nisva bila prepričana, ali je dovoljeno. V restavraciji so mi sicer potrdili, da lahko ostaneva tudi čez noč. Meni se počasi pozna ta večen dan, saj mi vsak dan odškrtne nekaj časa spanja. 

Preden nadaljujeva potovanje, se odpraviva do kulturnega centra Sami, Sajos. Mestece Inari ni veliko in nima pravega centra. Po sprehodu ob delčku jezera se odpraviva naprej. 

Nebo je prekrito s težkimi oblaki, ki kažejo na dež. Cesta je lepa in teče po pretežno ravninski pokrajini. Prometa je zelo malo, le občasno iz nasprotne smeri prihajajo vozila, pogosto avtodomi.

Peljeva se mimo nesta Ivalo, kjer je letališče za ta del Finske. Na poti ni veliko naselij. Eno bolj znanih je še Sariselka, kjer je smučarsko središče goratega parka. 

Pokrajina je gozdnata, veliko je jezer in rek, med njimi pa močvirnate površine. Ob cesti se pogosto pasejo severni jeleni, mnogi se mirno sprehajajo po sredini ceste, vozila jih sploh ne motijo in ne begajo, na srečo.

Na odprti prostranosti se tu in tam ulije iz oblaka. Kar naekrat zagledaš na cesti črto, ki označuje, kje se dež začne, prav tako v kratkem nenadoma preneha. Sicer pa imava tudi sonce, ki pridno greje skozi vetrobransko steklo. 

Za kosilo se ustaviva ob poti, pojeva in se malo spočijeva. Do današnjega cilja je skupno štiri ure vožnje.

Pozno popoldne prispeva do Bozičkove vasi, kjer parkirava na bližnjem parkirišču. Tu bova tudi prespala.

Sprehodiva se do vasice, kjer je poleg naju le še nekaj poznih obiskovalcev. Vsi objekti se namreč zaprejo ob 17:00. 

Narediva nekaj posnetkov stavbe, v kateri ima Božiček svojo pisarno, se slikava ob črti, ki označuje polarni krog. 

Pokličeva vnučka, da naju pogledata na spletni kameri te vasice. Pomahava jima v pozdrav, saj se že dolgo nismo videli.

Jutri bova obiskala prostore, delavnice in pisarno, ki so namenjeni Božičku in njegovim pomagačem.