Kanjon Verdon

Dan 22 - Kanjon Vedon

Dopoldne se najprej odpraviva ob obali akumulacijskega jezera Lac Saint-Croix živo turkizne barve reke Verdon. 

Obala je lepa oker peščena in ima veliko majhnih peščenih zalivčkov. V bližini našega kampa so izposojevalnice električnih čolnov, bencinski niso dovoljeni, pedolinov, jadrnic in drugih manjših plovil.

Že dopoldne so se na jezero odpravljali prvi suparji in nekaj kanujev. Je lep topel sončen dan, čisto primeren za take podvige. 

Po kosilu se s Hondo odpraviva proti mestu Moustiers-Saint-Marie, ki leži v bližini kanjona. 

Voziva se po planoti posejani z občudovanja vrednimi nasadi sivke, ki rastejo za kontrast v živo oranžni zemlji. 

Po dobrih 20 km že vidiva v daljavi mestece stisnjeno pod skalne pečine okoliških gora. Premisliva si in danes raje odpeljeva proti kanjonu Verdon, saj je dan primeren za ogled te naravne lepote. Mestece bova obiskala jutri, ko bova opravila še kaj drugega v neni okolici. 

Pot v kanjon se počasi dviga, cesta je ozka, polna ovinkov in vedno bolj vklesana v skale.  

Kar na nekaj točkah imava krasen razgled na celotno jezero in konec kanjona, kjer se reka izteka v jezero. 

Opazujeva skupino čolničkov, ki veslajo po reki navzgor in se odločiva, da se naslednje dneve tudi midva lotiva tega izziva. 

 Ko sva ba višini 1030 mnm, dospeva do vasice La Palud sur Verdon, kjer je že veliko obiskovalcev. Eni se vračajo v dolino, drugi se šele odpravljajo proti kanjonu. Tu je na steni hiše freska, ki prikazuje kanjon v preteklisti.

Nadaljujeva po krožni poti do kanjona, ki se počasi dviga višje in še višje (do 1300 mnm). 

Po nekaj kilometrih prideva do prve razgledne točke, te so postavljene na obronku vsakega ovinka, ko se dvigamo proti vrhu. Tu smo opazovali  sedem velkih svetlorjavih ujed, ki so pod nami krožile v kanjonu.

Vsaka razgledna točka je posebna in odkriva del tega zares prekrasnega in adrenalinkega sveta.

Ah, oh, wow, so vzkliki, ki spremljajo uživanje ob neverjetnih, včasih kar strašljivih razgledih. 

Nekatere razgledne točke celo visijo nad kanjonom in ob pogledu navzdol se ti kar zvrti v glavi. 

Na obeh straneh kanjona se dvigajo visoke strme, gladke  skale, ki vabijo alpiniste in plezalce, da jih premagajo. In ni jih malo, vseh starosti, polnih drznosti in z rdečico in ponosnim nasmehom, ko prilezejo na vrh. 

Največji kanjon v Evropi ponuja obiskovalcem enkratno in veličastno pokrajino. 

Ta drobna reka Verdon je skozi tisočletja izkopala izjemen kanjon, ki ga lahko občudujemo danes. Ime je dobila po svoji turkizno-zeleni barvi, ki je ena od prepoznavnih značilnosti reke.

 Kanjon Verdon je visok med 250 in 700 metri, reka je dolga 25 km. 

Kanjon je zelo priljubljen med turisti, ki se lahko zapeljejo po v skalo vsekani poti nad kanjonom, najamejo kajake za potovanje po reki, se odpravijo na pohod ali pa skačejo s padali. 

Več sto metrov visoke apnenčaste stene privabljajo številne plezalce, da se preizkusijo na od 20 do 400 m visokih stenah.  

Danes sva polna vtisov o tej izjemno lepi naravni pokrajini. Matjaž, ti bi tu zelo užival :). 

 

Pred kratkim sva obiskala kanjon reke Tare v Črni Gori, a Verdon je v primerjavi z njim resnično pravi kanjon z visokimi strmimi, golimi stenami in veliko razglednimi točkami.

Prevozila sva dobrih 100 km, kar nekaj visoko nad sotesko s do 0,5 m visoko ograjo, ki je na mnogih delih sploh ni, in pod noč zadovoljna končala najin izziv. 

Gordes, Saint Croix

Dan 21 - Gordes, Verdon

Danes naju pot pelje proti enemu najlepših in najbolj globokih kanjonov s strmimi stenami v Evropi, Verdonu.

Voziva se med nasadi hrušk in vinogradi v prvem delu poti. Po dobrih 60 km se cesta malo vzpne proti na hribu čepeči vasi, Gordes, kjer je najin prvi postanek. 

Vas je stisnjena v hrib, ceste so ozke, obiskovalcev z različnimi prevoznimi sredstvi pa res veliko. Kar težko sva našla dovolj prostora za najin 7 m dolg avtodom.   

Najprej sva se odpravila do točk, kjer je vas lepo vidna. Tu je iskalo prave kote za posnetke veliko obiskovalcev, a smo se uspeli zvrstiti in uživali pri fotografiranju te res slikovite kamnite stožčaste vasi.

V osrčju gora Vaucluse leži lepa vas Gordes, simbol provansalske vasi. Prav gotovo je njen obris ujet neštetokrat v objektiv turistov z vsega sveta. V kamen ujeta, umetniško zgrajena na pobočju in na živi skali zre po provasalski nižini.

Gordes je uradno razglašen za eno najlepših vasi v Franciji. Odpraviva se na ogled te lepote od blizu. Podava se najprej v dolino po ozki s kamnom ograjeni potki in se nato počasi vzpneva po kamniti ulici proti vrhu vasi. 

Občudujeva umetniško oblikovane stavbe in ozke ulice, stopničaste vrtove in razglede v dolino.

Že od daleč se vidi, da to prelepo vasico na hribu zaokroža mogočen renesančen grad. Hiše so zgrajene v več nivojih, skozi mesto pa se vijejo ozke in strme tlakovane ulice. Na vrhu je majhn trg s fontano in mestnimi dvorci, harmonija, iz kamna narave. 

Danes je bilo na trgu živahno, saj je bil pisan sejem različnih lokalnih izdelkov. Provansa res diši opojno. Mešajo se vonjave lavande, drugih cvetnih dišav, opojnih dišavnic. 

Vse omenjene esence so lepo združili v različnih oblikah mil in umetniško oblikanih vrečkah za odišavljenje prostorov in kih ponujajo v majhnih trgovinicah in na ulici. 

Ne moreš mimo, ne da povohaš nekaj primerkov in kaj tudi kupiš.

Privoščila sva si okusen obrok na stojnici s hrano in se odpravila dalje. Ko sva se spustila v dolino, sva uživala ob pogledu na številne nasade sivke, ki so kot na prečko lepo počesane glave, prekrivale valovito pokrajino na obeh straneh ceste.

Kar predstavljam si, kako opojno diši, ko ta polja sivke cvetijo, saj tudi sedaj čutiva prijeten zrak. 

Ko sva prvič obiskala kanjon Verdon, sva si ogledala tudi tovarno parfumov, izjemno zanimivo, priporočava.

Po dobrih 100 km prideva do akumulacijskega jezera Lac de Sainte-Croix. 

Osupljivo lepa turkizna barva vode se sveti v soncu, spodaj pa je majhen rt s hišami vasi, Sainte-Croix. 

Tu se ustaviva v kampu ob jezeru in občudujeva lepo sceno. 

Jutri naju čaka kanjon Verdon. Pred leti sva ga že obiskala iz druge smeri.

Pont du Gard, Avignon

Dan 20 - Pont du Gard, Avignon

Poslovila sva se od znamenite gore Ventoux in se odpravila naprej proti jugu. Vozila sva se po vinorodni pokrajini. Na obeh straneh ceste so se razprostirali vinogradi nizke trte, ki pa je medtem že tudi pognala prvo zelenje. 

Po dobrih 70 kilometrih sva se ustavila v bližini starega akvadukta. Na lep sončen dan se je v ta kraj odpravilo veliko ljudi. Ogromno parkirišče je bilo natrpano z avtomobili. 

Trume obiskovalcev, pretežno družin z majhnimi otroki, s torbami polnimi hrane in pijače, so se valile proti prizorišču. Pridružila sva se jim in se čudila, kaj se dogaja. 

Kmalu sva videla, da gre očitno za neko praznovanje na velikonočni ponedeljek. 

Družinice so se posedle v gozdičku, na različnih mestih so imeli animacije za otroke. 

Veliki pirhi so bili ob poti, slišala se je glasba in na malo večji jasi blizu reke je bilo glavno prizorišče z bogato ponudbo hrane in lokalnih dobrot. 

Malo naprej sva zagledala oboke slikovitega  trinadstropnega akvadukta. Impozanten se boči čez reko Gardon. Poskusila sva v objektiv ujeti vso njegovo veličino in mogočnost.

Pont du Gard, mojstrovina starodavne arhitekture, je rimski spomenik, zgrajen sredi 1. stoletja našega štetja. To je 50 km dolg in 50 m visok trinivojski akvadukt, ki je prenašal vodo iz Uzèsa v Nîmes.

Sprehodila sva se po spodnjem delu mosta, se povzpela po pobočju na nasprotnem bregu reke.

Tu si lahko ogledaš kanal na vrhu akvadukta in malo dalje po pobočju je prelep pogled na akvadukt v celoti. 

Na kamnitih bregovih reke se je sončilo in hladilo veliko število ljudi. Nekateri so celo plavali ali se vozili s kajaki. Tudi midva sva preizkusila, kakšna je temperatura vode, a le s prsti.

Bil je čas kosila, zato sva skušala priti do kaj hrane v bližnji restavraciji, a je isto želelo preveč drugih. Zato sva se odpravila do prostora, kjer so bili šotori z različno ponudbo. 

Tu sva srečala turistko iz ZDA, ki nama je z boljšo francoščino pomgala do okusnega obroka hrane. Skupaj smo malo poklepetali in izvedela sva, da je današnji množični obisk pravzaprav praznovanje pomladi.

Med drevesi so bili postavljeni različni rekviziti in pripomočki, ki so ob gibanju proizvajali različne zvoke in tone. Zelo zanimivo za stare in mlade.

Vesela sva bila, da sva imela možnost videti ta zgodovinsko pomemben in slikovit akvadukt.

Kljub temu, da se nisva imela namena ustaviti v Avignonu, sva se premislila, poiskala postajalisče v bližini mesta in se podala na ogled Avignona.

Avignon leži ob reki Roni v jugovzhodni francoski regiji Provansa.  Od leta 1309 do 1377 je bilo mesto sedež katoliških papežev.  

Že od daleč je opazna veličastna Papeževa palača, ki sva jo občudovala, ko sva po mostu prečkala Ron. Sprehodila sva se ob ogromnem kamnitem srednjeveškem mestnem obzidju, ki varuje mesto. 

Po ozki ulici sva sledila oznakam in se znašla na prostornem živahnem trgu pred Papeževo palačo. 

Skupek visokih in razgibanih stavb in stopnišč zaokroža mogočnost te palače. Zgodovinsko središče in avignonski most sta od leta 1995 del Unescove dediščine.

Ogledala sva si tudi papeževo kapelico, kjer so slike vseh devetih papežev.

Na koncu sva se odpravila še na avignonski most. 

Pont Saint Benezet, bolj znan kot "Pont d'Avignon", je pravi tehnični podvig!  Zgrajena iz 12. stoletja je nekoč povezoval oba bregova Rone.  Nosilec legend, ikonični spomenik ozemlja, danes ima le  še 4 loke od 22.

Lesen most čez Rono, ki je bil zgrajen v 12 st., je bil uničen štirideset let pozneje.  V začetku 14. st. so most obnovili z 22 kamnitimi loki.  Kamniti most je bil dolg približno 900 m in širok le 4,9 m.  

Ob vsaki poplavi Rone so se oboki rušili v reko.  Ohranjeni so štirje loki in vratarnica na avignonskem koncu mostu.  

O mostu kroži zgodba, da je neizobraženi pastir Bénézet  trdil, da mu je Jezus v viziji božansko ukazal, naj zgradi most na točki, kjer je Rone najbolj deroča. Zbiral je denar in začel z gradnjo, a umrl pred njegovim zaključku. 

Danes je bil precej razgiban in vtisov poln dan. Prehodila sva več kot 14 km. Zadovoljno utrujena sva se vrnila v svoj premični domek.