Gordes, Saint Croix

Dan 21 - Gordes, Verdon

Danes naju pot pelje proti enemu najlepših in najbolj globokih kanjonov s strmimi stenami v Evropi, Verdonu.

Voziva se med nasadi hrušk in vinogradi v prvem delu poti. Po dobrih 60 km se cesta malo vzpne proti na hribu čepeči vasi, Gordes, kjer je najin prvi postanek. 

Vas je stisnjena v hrib, ceste so ozke, obiskovalcev z različnimi prevoznimi sredstvi pa res veliko. Kar težko sva našla dovolj prostora za najin 7 m dolg avtodom.   

Najprej sva se odpravila do točk, kjer je vas lepo vidna. Tu je iskalo prave kote za posnetke veliko obiskovalcev, a smo se uspeli zvrstiti in uživali pri fotografiranju te res slikovite kamnite stožčaste vasi.

V osrčju gora Vaucluse leži lepa vas Gordes, simbol provansalske vasi. Prav gotovo je njen obris ujet neštetokrat v objektiv turistov z vsega sveta. V kamen ujeta, umetniško zgrajena na pobočju in na živi skali zre po provasalski nižini.

Gordes je uradno razglašen za eno najlepših vasi v Franciji. Odpraviva se na ogled te lepote od blizu. Podava se najprej v dolino po ozki s kamnom ograjeni potki in se nato počasi vzpneva po kamniti ulici proti vrhu vasi. 

Občudujeva umetniško oblikovane stavbe in ozke ulice, stopničaste vrtove in razglede v dolino.

Že od daleč se vidi, da to prelepo vasico na hribu zaokroža mogočen renesančen grad. Hiše so zgrajene v več nivojih, skozi mesto pa se vijejo ozke in strme tlakovane ulice. Na vrhu je majhn trg s fontano in mestnimi dvorci, harmonija, iz kamna narave. 

Danes je bilo na trgu živahno, saj je bil pisan sejem različnih lokalnih izdelkov. Provansa res diši opojno. Mešajo se vonjave lavande, drugih cvetnih dišav, opojnih dišavnic. 

Vse omenjene esence so lepo združili v različnih oblikah mil in umetniško oblikanih vrečkah za odišavljenje prostorov in kih ponujajo v majhnih trgovinicah in na ulici. 

Ne moreš mimo, ne da povohaš nekaj primerkov in kaj tudi kupiš.

Privoščila sva si okusen obrok na stojnici s hrano in se odpravila dalje. Ko sva se spustila v dolino, sva uživala ob pogledu na številne nasade sivke, ki so kot na prečko lepo počesane glave, prekrivale valovito pokrajino na obeh straneh ceste.

Kar predstavljam si, kako opojno diši, ko ta polja sivke cvetijo, saj tudi sedaj čutiva prijeten zrak. 

Ko sva prvič obiskala kanjon Verdon, sva si ogledala tudi tovarno parfumov, izjemno zanimivo, priporočava.

Po dobrih 100 km prideva do akumulacijskega jezera Lac de Sainte-Croix. 

Osupljivo lepa turkizna barva vode se sveti v soncu, spodaj pa je majhen rt s hišami vasi, Sainte-Croix. 

Tu se ustaviva v kampu ob jezeru in občudujeva lepo sceno. 

Jutri naju čaka kanjon Verdon. Pred leti sva ga že obiskala iz druge smeri.

Pont du Gard, Avignon

Dan 20 - Pont du Gard, Avignon

Poslovila sva se od znamenite gore Ventoux in se odpravila naprej proti jugu. Vozila sva se po vinorodni pokrajini. Na obeh straneh ceste so se razprostirali vinogradi nizke trte, ki pa je medtem že tudi pognala prvo zelenje. 

Po dobrih 70 kilometrih sva se ustavila v bližini starega akvadukta. Na lep sončen dan se je v ta kraj odpravilo veliko ljudi. Ogromno parkirišče je bilo natrpano z avtomobili. 

Trume obiskovalcev, pretežno družin z majhnimi otroki, s torbami polnimi hrane in pijače, so se valile proti prizorišču. Pridružila sva se jim in se čudila, kaj se dogaja. 

Kmalu sva videla, da gre očitno za neko praznovanje na velikonočni ponedeljek. 

Družinice so se posedle v gozdičku, na različnih mestih so imeli animacije za otroke. 

Veliki pirhi so bili ob poti, slišala se je glasba in na malo večji jasi blizu reke je bilo glavno prizorišče z bogato ponudbo hrane in lokalnih dobrot. 

Malo naprej sva zagledala oboke slikovitega  trinadstropnega akvadukta. Impozanten se boči čez reko Gardon. Poskusila sva v objektiv ujeti vso njegovo veličino in mogočnost.

Pont du Gard, mojstrovina starodavne arhitekture, je rimski spomenik, zgrajen sredi 1. stoletja našega štetja. To je 50 km dolg in 50 m visok trinivojski akvadukt, ki je prenašal vodo iz Uzèsa v Nîmes.

Sprehodila sva se po spodnjem delu mosta, se povzpela po pobočju na nasprotnem bregu reke.

Tu si lahko ogledaš kanal na vrhu akvadukta in malo dalje po pobočju je prelep pogled na akvadukt v celoti. 

Na kamnitih bregovih reke se je sončilo in hladilo veliko število ljudi. Nekateri so celo plavali ali se vozili s kajaki. Tudi midva sva preizkusila, kakšna je temperatura vode, a le s prsti.

Bil je čas kosila, zato sva skušala priti do kaj hrane v bližnji restavraciji, a je isto želelo preveč drugih. Zato sva se odpravila do prostora, kjer so bili šotori z različno ponudbo. 

Tu sva srečala turistko iz ZDA, ki nama je z boljšo francoščino pomgala do okusnega obroka hrane. Skupaj smo malo poklepetali in izvedela sva, da je današnji množični obisk pravzaprav praznovanje pomladi.

Med drevesi so bili postavljeni različni rekviziti in pripomočki, ki so ob gibanju proizvajali različne zvoke in tone. Zelo zanimivo za stare in mlade.

Vesela sva bila, da sva imela možnost videti ta zgodovinsko pomemben in slikovit akvadukt.

Kljub temu, da se nisva imela namena ustaviti v Avignonu, sva se premislila, poiskala postajalisče v bližini mesta in se podala na ogled Avignona.

Avignon leži ob reki Roni v jugovzhodni francoski regiji Provansa.  Od leta 1309 do 1377 je bilo mesto sedež katoliških papežev.  

Že od daleč je opazna veličastna Papeževa palača, ki sva jo občudovala, ko sva po mostu prečkala Ron. Sprehodila sva se ob ogromnem kamnitem srednjeveškem mestnem obzidju, ki varuje mesto. 

Po ozki ulici sva sledila oznakam in se znašla na prostornem živahnem trgu pred Papeževo palačo. 

Skupek visokih in razgibanih stavb in stopnišč zaokroža mogočnost te palače. Zgodovinsko središče in avignonski most sta od leta 1995 del Unescove dediščine.

Ogledala sva si tudi papeževo kapelico, kjer so slike vseh devetih papežev.

Na koncu sva se odpravila še na avignonski most. 

Pont Saint Benezet, bolj znan kot "Pont d'Avignon", je pravi tehnični podvig!  Zgrajena iz 12. stoletja je nekoč povezoval oba bregova Rone.  Nosilec legend, ikonični spomenik ozemlja, danes ima le  še 4 loke od 22.

Lesen most čez Rono, ki je bil zgrajen v 12 st., je bil uničen štirideset let pozneje.  V začetku 14. st. so most obnovili z 22 kamnitimi loki.  Kamniti most je bil dolg približno 900 m in širok le 4,9 m.  

Ob vsaki poplavi Rone so se oboki rušili v reko.  Ohranjeni so štirje loki in vratarnica na avignonskem koncu mostu.  

O mostu kroži zgodba, da je neizobraženi pastir Bénézet  trdil, da mu je Jezus v viziji božansko ukazal, naj zgradi most na točki, kjer je Rone najbolj deroča. Zbiral je denar in začel z gradnjo, a umrl pred njegovim zaključku. 

Danes je bil precej razgiban in vtisov poln dan. Prehodila sva več kot 14 km. Zadovoljno utrujena sva se vrnila v svoj premični domek.  

Mont Ventoux

Dan 19 - Mont Ventoux

Lep sončen dan se je obetal. Ker je najina naslednja točka ogleda na 1910 mnm, in je tam temperatura okoli 3 °C, sva se odločila za odhod šele po zgodnjem kosilu. Sprva sva mislila iti gor z avtodomom, a sva se premislila, ker bi lahko pri povratku imela težave s prostorom na postajališču. Velika noč je in ogromno ljudi je na cesti, na ulicah in tudi na postajališčih.

Toplo sva se oblekla za na motor, vzela s seboj vse potrebno in se odpeljala. Gora Ventoux je posebej znana kot ena ključnih ciljev Tour de France. Prav zato si jo je Bojan od nekdaj želel videti v živo. Tokrat sicer z motorjem, drugič pa upajmo bo šel s kolesom. A potrebne bodo predpriprave :), zagotovo.

Na poti navzgor se cesta vztrajno dviga in je kar velik zalogaj za kolesarje. Premagati je treba kar 1670 m višinske razlike. Srečevala in prehitevala sva stevolne kolesarje, ki so grizli strmino in se trudili čim bolje premagovati strmino. Sicer pa je cesta dobro vzdrževana in dovolj široka za vse vrste vozil.

Parkirana sva v kraju Bedoin. Od tu pa do vrha gore Ventoux je treba prevoziti dobrih 21 km.

Mont Ventoux je vrh v francoski regiji Provansa-Alpe-Azurna obala. Dolg je 25 kilometrov vzhod-zahod in širok 15 kilometrov sever-jug je simbol Provanse. Pravijo mu tudi Provansalski velikan ali Mont Chauve (plešasti). Zaradi svoje lege je lepo viden na velike razdalje.  

 

Na Mont Ventoux se lahko podamo z avtom, motorjem ali kolesom. Tu je dovolj prostora za parkiranhe in urejene so plošcadi za počitek in razglede. 

Je res prava meka za kolesarje. Danes se jih je nanj povzpelo s kolesi res ogromno število, večina z e-kolesi, kar nekaj pogumnih pa z navadnimi kolesi. 

Vzpon iz Bedoina je težak in rezerviran za profesionalce ali pa za uporabnike e-koles. Vsi ki do dosegli vrh so si vidno veseli čestitali za opravljen dosežek. Tu je bilo tudi ogromno motoristov.

 Do vrha so možne 3 poti: Malaucène, Bédoin ali via Sault. 

Vrh gore je goli apnenec, ki se na daleč sveti, kot da bi jil zasnežen. Je brez rastlinja in dreves, le tu pa tam so krpe mahovja in grmičevja. Zasnežen pa je od decembra do aprila. Pred par dnevi so odprli cesto iz Bedoina. Ostale smeri pa še niso odprte. 

Zaradi njegove biološke posebnosti, ga je priznal tudi UNESCO leta 1990. Kar varuje območje 810 kvadratnih kilometrov na gori in okoli nje.

Nekateri pravijo, da izhaja ime Ventoux iz besede "vent", kar pomeni veter. 

Res zna biti maestral na vrhu zelo močan, pravijo,  toda "Ven" v Ventouxu pomeni višino ali visoko mesto piše wikipedia. Danes je bil kar miren in svež soncen dan.

Večkrat sva se ustavila ob poti, občudovala in fotografirala ta zanimiv vrh. Ko sva prispela na vrh, pa je bilo doživetje še veliko večje. Razgledi so na vse štiri strani neba veličastni. 

Belina skalnatega vrha se sveti v soncu in vsak lahko najde nekaj zase. 

Dobro je označena tudi pešpot od spodnje postaje smučišča, Chalet Reynard pa do vrha. Po njej se je vzpenjalo veliko obiskovalcev.

Sprehodila sva se del poti okoli vrha, občudovala zasnežene vrhove Alp v daljavi in si poskusila vtisnili v spomin vse lepote te posebne gore. 

Za trenutek sva se ob obeležju poklonila tudi britanskemu kolesarju Tom Simpson, k8 je 13. julija 1967 umrl na gori zaradi toplotne izčrpanosti, ki jo je povzročila kombinacija dejavnikov, vključno z dehidracijo.

Pri spustu sva se ustavila v restavraciji Chalet Reynard in si v družbi številnih drugih gostov privoščila francoske 'crepes' palačinke. 

Za nama je še en zelo zanimiv dan