Mont Ventoux

Dan 19 - Mont Ventoux

Lep sončen dan se je obetal. Ker je najina naslednja točka ogleda na 1910 mnm, in je tam temperatura okoli 3 °C, sva se odločila za odhod šele po zgodnjem kosilu. Sprva sva mislila iti gor z avtodomom, a sva se premislila, ker bi lahko pri povratku imela težave s prostorom na postajališču. Velika noč je in ogromno ljudi je na cesti, na ulicah in tudi na postajališčih.

Toplo sva se oblekla za na motor, vzela s seboj vse potrebno in se odpeljala. Gora Ventoux je posebej znana kot ena ključnih ciljev Tour de France. Prav zato si jo je Bojan od nekdaj želel videti v živo. Tokrat sicer z motorjem, drugič pa upajmo bo šel s kolesom. A potrebne bodo predpriprave :), zagotovo.

Na poti navzgor se cesta vztrajno dviga in je kar velik zalogaj za kolesarje. Premagati je treba kar 1670 m višinske razlike. Srečevala in prehitevala sva stevolne kolesarje, ki so grizli strmino in se trudili čim bolje premagovati strmino. Sicer pa je cesta dobro vzdrževana in dovolj široka za vse vrste vozil.

Parkirana sva v kraju Bedoin. Od tu pa do vrha gore Ventoux je treba prevoziti dobrih 21 km.

Mont Ventoux je vrh v francoski regiji Provansa-Alpe-Azurna obala. Dolg je 25 kilometrov vzhod-zahod in širok 15 kilometrov sever-jug je simbol Provanse. Pravijo mu tudi Provansalski velikan ali Mont Chauve (plešasti). Zaradi svoje lege je lepo viden na velike razdalje.  

 

Na Mont Ventoux se lahko podamo z avtom, motorjem ali kolesom. Tu je dovolj prostora za parkiranhe in urejene so plošcadi za počitek in razglede. 

Je res prava meka za kolesarje. Danes se jih je nanj povzpelo s kolesi res ogromno število, večina z e-kolesi, kar nekaj pogumnih pa z navadnimi kolesi. 

Vzpon iz Bedoina je težak in rezerviran za profesionalce ali pa za uporabnike e-koles. Vsi ki do dosegli vrh so si vidno veseli čestitali za opravljen dosežek. Tu je bilo tudi ogromno motoristov.

 Do vrha so možne 3 poti: Malaucène, Bédoin ali via Sault. 

Vrh gore je goli apnenec, ki se na daleč sveti, kot da bi jil zasnežen. Je brez rastlinja in dreves, le tu pa tam so krpe mahovja in grmičevja. Zasnežen pa je od decembra do aprila. Pred par dnevi so odprli cesto iz Bedoina. Ostale smeri pa še niso odprte. 

Zaradi njegove biološke posebnosti, ga je priznal tudi UNESCO leta 1990. Kar varuje območje 810 kvadratnih kilometrov na gori in okoli nje.

Nekateri pravijo, da izhaja ime Ventoux iz besede "vent", kar pomeni veter. 

Res zna biti maestral na vrhu zelo močan, pravijo,  toda "Ven" v Ventouxu pomeni višino ali visoko mesto piše wikipedia. Danes je bil kar miren in svež soncen dan.

Večkrat sva se ustavila ob poti, občudovala in fotografirala ta zanimiv vrh. Ko sva prispela na vrh, pa je bilo doživetje še veliko večje. Razgledi so na vse štiri strani neba veličastni. 

Belina skalnatega vrha se sveti v soncu in vsak lahko najde nekaj zase. 

Dobro je označena tudi pešpot od spodnje postaje smučišča, Chalet Reynard pa do vrha. Po njej se je vzpenjalo veliko obiskovalcev.

Sprehodila sva se del poti okoli vrha, občudovala zasnežene vrhove Alp v daljavi in si poskusila vtisnili v spomin vse lepote te posebne gore. 

Za trenutek sva se ob obeležju poklonila tudi britanskemu kolesarju Tom Simpson, k8 je 13. julija 1967 umrl na gori zaradi toplotne izčrpanosti, ki jo je povzročila kombinacija dejavnikov, vključno z dehidracijo.

Pri spustu sva se ustavila v restavraciji Chalet Reynard in si v družbi številnih drugih gostov privoščila francoske 'crepes' palačinke. 

Za nama je še en zelo zanimiv dan

Le Palais ideal, Hauterives

Dan 18 - Le Palais idéal, Hauterives

Hauterives je majhno pretežno  podeželsko mestece, ki je postalo svetovno znano po 'Le Palais ideal', idealni palači, ki jo je sezidal in oblikoval poštar Cheval.

Ferdinand Cheval, ki mu pravijo poštar Cheval, se je izučil za peka in ko je bil star 31 let, je postal poštar v tem mestu.

Pričevanja pravijo, da je nekega dne na svojem 43 km dolgem poštarskem obhodu naletel na zanimivo oblikovano gmoto erodiranega starega kamna. Pobral ga je in prav ta kamnita tvorba je v njem zbudila ustvarjalca. Odločil se je na svojem vrtu postaviti palačo, spomenik za svojo družino kot popolni samouk. 

Tako je 33 let vsak večer, ko se je vrnil z dela, počasi gradil svojo Le Palais idéal ("Idealna palača"). Ves material za gradnjo je nabiral v okolici in ga prevažal v samokolnici.

Nastala je torej palača visoka približno 10,5 metra. Kot samouk si je najprej izrisal načrt in nato dodajal različne elemente. 

Palača se deli na 4 dele fasade ( vzhodno, južno, zahodno in severno), teraso in galerijo.

Na vzhodni fasadi, kjer je začel z deli, je Vir življenja, ki ga varujeta lev in pes. Tu so trije velikani poimenovani po Vercingétorixu, Arhimedu in Juliju Cezarju.

 Tu je naredil tudi grobnico, kjer naj bi bil pokopan, a zakonodaja takrat tega ni dopuščala.

Na južni fasadi je postavil vse, kar mu je bilo ljubo. Tu je mineralno drevo s pticami.

Na zahodni fasadi je upodobil stile različnih kultur, religij, ki so v sožitju. Tu je zapisal tudi svoje ime na stebrih.

Na severni fasadi je zaključil svojo stvaritev z viškom bogate ustvarjalnosti. Različne živali živijo pod budnim očesom Adama in Eve. To je zgodba o življenju in smrti.

Na terasi je postavil svoj sloviti poseben kamen na vidno mesto. Do terase vodijo 3 različna stopnišča. 

Galerija, obokan hodnik, je opremljena z lepo izdelanim lestencem obloženim.s kamenčki in školjkami, na stenah pa so zapisani citati o njegovem življenju, delu in sanjah. 

Njegov napomembnejši stavek, ki ga je vpisal na steno, je "1879-1912 10.000 dni, 93.000 ur, 33 let boja. Naj poskusijo tisti, ki mislijo, da so lahko boljši."

Palača je mešanica različnih stilov, pripada slogu naivne umernosti. Navdih je iskal v naravi med opravljanjem poklica, v številnih revijah in razglednicah, ki jih je dostavljal krajanom. Številni svetovno znani umetniki so ga proučevali, spoštovali in doprinesli k njegovemu slovesu.

Bojan v stilu poštarja Chevala, (kip v parku)

Umrl je star 88 let, preživel je vse svoje otroke in dve ženi. O njem je posnet tudi film Neverjetna zgodba poštarja Ferdinanda, ki sva si ga pred kratkim slučajno ogledala na TV.

Pa še ena v Pahorjevem slogu ;)

Kar nisva se mogla nagledati vseh podrobnosti te idealne palače in nisva bila sama. Nabralo se je veliko obiskovalcev. Pravijo, da palačo obišče vsako leto 300.000 obiskovalcev. Prvi so jo obiskali še za časa njegovega zivljenja. 

Na koncu sva si ogledala še grobnico na 1 km oddaljenem pokopališču, ki jo je gradil na isti način celih 8 let. V njej so pokopani on in vsi njegovi.

Po ogledu sva nadaljevala potovanje proti Mount Ventoux-u. Tu je skoraj polno postajališče, a še vedno najdeva tudi midva prostor.

Sprehodiva se v vasico, kjer je ravno dan lokalnih proizvodov. Mesto je polno turistov z nama vred.

V ozadju je najina jutltrijšnja destinacija.

Hauterives

Dan 17 - Hauterives

Danes sva se že dpopoldne odpravila na pot. Čakalo naju je slabih 400 km proti vzhodu Francije.

Vozila sva se po valoviti pokrajini, mimo zlato rumenih polj olne repice,vinogradov in nasadov češenj. 

Tu je pokrajina bolj obljudena, sledijo si manjša naselja in nekaj večjih mest.

Vmes sva napolnila plin na črpalki, nabavila hrano in vmes pripravila kosilo na obronku ceste. 

V drugi polovoci poti so naju čakali ovinki in vzpon čez tri prelaze, Col de Čére je bil najvišji na 1294 mnm. Tu je tudi večji smučarski center. Bilo je veliko vzponov in kar strmih spustov po vijugasti cesti.

V ozadju so se svetili še vedno zasneženi vrhovi. 

V zadnjem delu potovanha je bila cesta precej ozka in vožnja pisledično počasnejša. Danes torej nisva naredila veliko razdaljo, porabila pa sva skoraj cel dan. 

Pod noč sva se ustavila na postajališču v Hauterives, kje si bova jutri ogledala njihovo znamenito posebnost. O tem pa več jutri