Helsingør

Zjutraj sva se odločila, da pot nadaljujeva raje s trajektom, 20 minut vožnje (38€), kot da se voziva okoli velikega zaliva. 

Pristala sva v kraju Hundested in po 70 km lepe, malo prometne ceste prispela v kamp v Helsingør. Ob prihodu je bil popolnoma zaseden, kasneje se je sprostilo mesto za naju. 

Po kosilu sva si šla ogledat slikovit Grad Kronborg iz 15. stoletja. Znan je po dejstvu, da je služil kot prizorišče Shakespearovega »Hamleta« in je del UNESCO dediščine.  

“Hamletov grad” je veličastna stara stavba z visokimi stolpi in zbuja asociacijo na burne in dramatične čase. 

Sprehodila sva se okoli gradu in občudovala pogled na mesto onkraj najožjega dela ožine, ki loči Dansko od Švedske. 

Nadaljevala sva sprehod po bližnjem pomolu do polirane jeklene skulpture moškega, poimenovanega »Han«, moška verzija kobenhavenske morske deklice. 

Od tu je le par korakiv do centra mesta. Helsingør, znan tudi kot Elsinore, je pristaniško mesto na vzhodnem Danskem. Turistično živahno mesto je od švedskega mesta Helsingborg oddaljeno le 20 minut vožnje s trajektom (tja vozijo vsakih 15 min), eno uro vožnje z vlakom pa od prestolnice Kopenhagen. 

Helsingor je mesto pisanih starih lesenih hiš, tlakovanih ulic, ki se prepletajo in so namenjene le pešcem. 

Tu so številne trgovine in restavracije in ogromno turistov. Občudovala sva lepo umetniško pislikavo na zidu blizu katedrale, ki pripovedujejo o pokristjanjevanju.

Jutri pa se odpraviva raziskovat okolico s kolesi. 

Århus

Včeraj sva se samo vozila iz Scagena ( cena na dan s tuširanjem brez elektrike 25€) do Århusa, kjer sva prespala v Campu Århus. Bil je kar poln. Cena brez elektrike in brez tuša 29 €.

Danes ponoči je deževalo z grmenjem zjutraj je bilo vedro, ko sva se odpravila v drugo največje mesto na Danskem.,Århus. Parkirala sva na brezplačnem parkirišču za avtodome ob obali. Peš sva se odpravila najprej do novega naselja ob obali. 

Tu stoji nebotičnik, ki je hkrati najvišji svetilnik v državi, veliko zanimivih,posebno oblikovanih stavb in posebej atraktivnih stavb, ki ponazarjajo ledenike z imenom 'icebergs'. 

To je nova soseska v mestu, s prostori za srečanja in druženja.

Kljub pršenju sva se odpravila v center mesta do katedrale, ki je največja v državi. 

 Sprehodila sva se ob kanalih do muzeja Aros, ki ima na vrhu krožno mavrično sprehajališče. 

V avli muzeja je razstavljena umetniška stvaritev iz skandinavske mitologije, Valkira, ki jo je ustvarila portugalska umetnica.

Privoščila sva si kosilo v restavraciji ob kanalu in se odpravila do avtodoma. Pred odhodom na trajekt, sva si ogledala še bližnji 'neskončni most na obali. 

Vožnja s trajektom do Odde na otoku Zeeland traja 1 uro 20 minut (cena 849 kron kupljeno na spletu)

Råbjerg Mile - premikajoče sipine

Nedeljsko dopoldne sva preživela kot prava poletna turista, saj sva se s skuterjem, s kopalkami in brisačami odpravila proti danskemu “Nord Kapu”, najsevernejši točki Danske. 

Na poti sva se ustavila v Højenu, mestecu ob obali, stari ribiški skupnosti, ki danes tvori del mesta Skagen. Rumene hiše z rdečimi strehami so kot sončni žarki sredi sivih sipin. 

Na robu mesta se na sipini dviga velika konstrukcija, do katere sva se povzpela. Odprl se je lep razgled na mesto, sipine in na morje. Ko srečava sprehajalko s kužkom in jo vprašava o namenu tega velikana. Prijazno nama pove, da je to “sea sign”, morsko znamenje, ki je včasih služilo ribičem za orjentacojo in varno vrnitev v pristan. Znaki se razlikujejo in so na vsakem jestu drugačni. Pripovedovala nama je tudi o mestu in navadah. Pove, da imava srečo z vremenom, sa je sicer tu vreme veliko manj prijazno, letos pa so dosegli tudi najvišje temperature.

Na obali mesteca se ustaviva in občudujeva barvite kamenčke. Ta del obale je znan po kamenčkih vseh barv in oblik. Nekaj jih bo šlo z nama domov za družbo in spomin ob vseh ostalih iz vseh vetrov.

Sonce naju je zvabilo, da nadaljujeva pot do najsevernejše točke. Ko sva prišla do obale, se pridružila že številnim obisovakcem. 

Tokrat sva prvič tudi zaplavala v tem hladnem morju. Bojan v kopalkah, jaz pa v neoprenski plavalni obleki. Kakšen prijeten občutek, mrzla voda me ni motila. Morje je čisto, le tu pa tam so velike meduze. Prijal je dopoldne na plaži. 

 

Po kosilu sva se skuterjem odpravila do nekaj več kot 10 km oddaljenih premikajočih sipin (migrating coastal dune) Råbjerg Mile.

 Že pogled s ceste pove, da gre za znano največje premikajoče sipine v severni Evropi, ki ga vsako leto obiščejo številni turisti. Tudi tokrat ni nič drugače. Ko parkirava, se odoraviva proti sipinam.

 Kmalu se sezujeva in pustiva obutev na malem gričku. Po tem suhem drobnem pesku lahko hodiš le bos. Hoja po valovitem terenu je, posebej navzgor, kar težavna. Sipine se raztezajo do 2 km v vse smeri, vmes se dvigajo v višjih, do 40 m/nm visokih in nižjih vzpetinah. Tu je do 4 milijonov m3 peska. Veter jih premika severovzhodno do 18 m letno. Uživala sva v razgledih na morje, bližnji Skagen in celotno pokrajino. 

Sipine spominjajo na sneg, saj se ti podobno vdira pri hoji kot v svežem snegu. Otroci so se veselo drsali po grebenih, mnogi so ležali v pesku. Tudi midva nisva bila nič manj otročja ;). Enkratno doživetje. 

Na poti v kamp se ustaviva tudi na obali in prvič tudi vidiva sonce v zahajanju.