Råbjerg Mile - premikajoče sipine

Nedeljsko dopoldne sva preživela kot prava poletna turista, saj sva se s skuterjem, s kopalkami in brisačami odpravila proti danskemu “Nord Kapu”, najsevernejši točki Danske. 

Na poti sva se ustavila v Højenu, mestecu ob obali, stari ribiški skupnosti, ki danes tvori del mesta Skagen. Rumene hiše z rdečimi strehami so kot sončni žarki sredi sivih sipin. 

Na robu mesta se na sipini dviga velika konstrukcija, do katere sva se povzpela. Odprl se je lep razgled na mesto, sipine in na morje. Ko srečava sprehajalko s kužkom in jo vprašava o namenu tega velikana. Prijazno nama pove, da je to “sea sign”, morsko znamenje, ki je včasih služilo ribičem za orjentacojo in varno vrnitev v pristan. Znaki se razlikujejo in so na vsakem jestu drugačni. Pripovedovala nama je tudi o mestu in navadah. Pove, da imava srečo z vremenom, sa je sicer tu vreme veliko manj prijazno, letos pa so dosegli tudi najvišje temperature.

Na obali mesteca se ustaviva in občudujeva barvite kamenčke. Ta del obale je znan po kamenčkih vseh barv in oblik. Nekaj jih bo šlo z nama domov za družbo in spomin ob vseh ostalih iz vseh vetrov.

Sonce naju je zvabilo, da nadaljujeva pot do najsevernejše točke. Ko sva prišla do obale, se pridružila že številnim obisovakcem. 

Tokrat sva prvič tudi zaplavala v tem hladnem morju. Bojan v kopalkah, jaz pa v neoprenski plavalni obleki. Kakšen prijeten občutek, mrzla voda me ni motila. Morje je čisto, le tu pa tam so velike meduze. Prijal je dopoldne na plaži. 

 

Po kosilu sva se skuterjem odpravila do nekaj več kot 10 km oddaljenih premikajočih sipin (migrating coastal dune) Råbjerg Mile.

 Že pogled s ceste pove, da gre za znano največje premikajoče sipine v severni Evropi, ki ga vsako leto obiščejo številni turisti. Tudi tokrat ni nič drugače. Ko parkirava, se odoraviva proti sipinam.

 Kmalu se sezujeva in pustiva obutev na malem gričku. Po tem suhem drobnem pesku lahko hodiš le bos. Hoja po valovitem terenu je, posebej navzgor, kar težavna. Sipine se raztezajo do 2 km v vse smeri, vmes se dvigajo v višjih, do 40 m/nm visokih in nižjih vzpetinah. Tu je do 4 milijonov m3 peska. Veter jih premika severovzhodno do 18 m letno. Uživala sva v razgledih na morje, bližnji Skagen in celotno pokrajino. 

Sipine spominjajo na sneg, saj se ti podobno vdira pri hoji kot v svežem snegu. Otroci so se veselo drsali po grebenih, mnogi so ležali v pesku. Tudi midva nisva bila nič manj otročja ;). Enkratno doživetje. 

Na poti v kamp se ustaviva tudi na obali in prvič tudi vidiva sonce v zahajanju. 

Skagen

Skagen je pristaniško in popularno turistično mesto na severnem koncu danskega polotoka Jutland. Na severovzhodnem obrobju. V mestu so rumene hiše z značilnimi rdečimi strehami.  

Ulice so polne turistov, ki si ogledujejo ali nakupujejo v številnih trgovinah, ki ponujajo znane blagovne znamke. Bogata je tudi ponudba preteżno ribje hrane.

Skagen je tudi kraj, kjer se Danska konča in se dve morji srečata in prepletata (Severno in Baltsko morje ). 

Skagen je najsevernejše mesto na Danskem z edinstveno naravo in zgodovino ter ikoničnimi zanimivostmi.  

Ena izmed teh je ‘Cerkev, pokopana v pesku’. V sipinah zahodno od mesta Skagen stoji stolp stare srednjeveške cerkve, ki je zdaj bolj znana kot "Cerkev, pokopana v pesku". 

 V 16. stoletju jo je narava počasi zasula s peskom, tako da je od cerkve ostal le še zvonik. V teh časih je morje z zahoda nanosilo ogromno peska in spremenilo to območje, otoke je povezalo s celino. 

Zanimivo se je povzpeti na vrh zvonika, kjer je lep razgled do pristanišča in po okolici.

Druga enkratna atrakcija je Grenen, saj tu lahko z eno nogo stojiš v Baltskem, z drugo pa v Severnem morju. Na poti tja s kolesom vidiva primerek starega tipa lesenega svetilnika, ki stoji na gričku ob obali. Družbo mu delajo sodobni svetilniki. 

Do Grenena dnevno roma ogromno ljudi, tudi tisti, ki morda ne zmorejo do 2 km hoje po mivki, saj jih tja vozijo posebni traktorji s širokimi gumami in velikimi prikolicami. 

To ni Medjugorje, pač pa dansko "MedjuMorje". Do zadnjega dela peščenega jezika se vije množica ljudi, ki veselo čofota po čistem morju. 

Zanimivo, morje ni mrzlo, so pa tu in tam velike meduze. Kopanje na konici zaradi toka ni dovoljeno. Vodni tok in moč vetra stalno spreminjata ta del jezika, zato lahko ob vsakem obisku vidiš drugačno obliko. 

 V preteklosti se je konica obrnila proti severu, danes pa konica dejansko kaže bolj proti vzhodu kot proti severu.

 Mimo Grenena vsako leto pluje več kot 110.000 ladij. Čudovit je prizor, ko se velike ladje v dolgi vrsti ena za drugo zgrinjajo na obzorju.

Iz Thoresminde do Skagena

Pot sva nadaljevala proti Skagenu, kjer je najsevernejša točka na Danskem. Velik del poti se voziva med pšeničnimi polji, ki se raztezajo daleč naokoli. Pot naju pelje malo ob obali in malo po notranjosti.

Severna Danska se razlikuje od južne po vegetaciji in po pokrajini. Zanimivo pa je, da je pokrajina na različnih delih zelo različna. 

Nekje so gričevnate sipine, drugje je nasip in blizina morja ali jezer, drugje spet gozdnato področje. 

Ustaviva se v Thyborønu, kjer si ogledava zanimivo hišo, muzej Sneglehouse. 

Zgodba pravi, da je nastala, ker je mož obljubil żalostni ženi, da ji bo naredil hišo, ki jo bodo vsi občudovali in jo tako potolažil. Res se mnogi obiskovalci ustavijo in slikajo to zanimivo hišo. 

Od tu se odpraviva s trajektom do Aggerja in napre do Hanstholmu, kjer je največja utrdba iz druge svetovne vojne v severni evropi. Danes je tu muzej. 

Pot nadaljujeva po valoviti pokrajini. Tu narediva majhen ovinek, saj si želiva ogledati rojstni kraj Vingegaarda. Domačine povpraševa, kje stoji njegova rojstna hiša. 

Ostane nama še nekaj kilometrov do Skagen kampa, kjer bova ostala dan ali dva in si ogledala zanimivosti v bližini.