Nizozemska 2022 - Veter v laseh

Današnji dan sva namenila kolesarjenju do nasipa s tremi zapornicami na jugu otoka. Obetal se je vetroven dan, kar pa v teh krajih ni nič posebnega.  Zapustila sva najin mini kamp in parkirala na platoju ob plažah Browersdam Midden Nordzee. 

Že zjutraj je bilo kar vetrovno, zato sva se ustrezno oblekla in se odpravila s kolesom na pot. Odločila sva se kolesariti po peščenih nasipih ob obali. Vozila sva po ravnini , a proti vetru, zato sva imela občutek, kot da voziva v klanec. 

V zraku je bilo veliko peska, ki ga je nosil veter. Zavidala sem kolesarjem, ki so vozili v nasprotno smer, saj jim je veter olajšal vožnjo. 

Kolesarska steza se je vila po grebenih peščenih nasipov, malo gor malo dol, na enem mestu je bil celo malo večji klanec ;), označen s 25% nagibom. 

Priznam, da mi je veter spil večino energije, čeprav pot v eno smer ni bila dolga (30 km). 

Na poti sva se ustavila v zanimivi slaščičarni in se razvajala s kavico in svežo jabolčno pito. Okusen in prijeten postanek.

Za ovinkom sva si ogledala mlin na veter, kjer meljejo moko in imajo svojo restavracijo.

Veter je čedalje močneje pihal, še posebej, ko sva se bližala nasipu z zapornicami, ki povezuje otok s celino na jugu. 

Vožnja po nasipu zame ni bila prijetna, saj je z morja pihal tako močan veter, da mi je premikalo sprednje kolo. 

Zanimivo je videti, kako uravnavajo nivo morja s tremi ogromnimi zapornicami.

Pot nazaj je bila lažja, seveda z vetrom v hrbet. Vračala sva se mimo naselij in kosila v restavraciji v mlinu, kjer ponujajo posebne palačinke s številnimi nadevi,  tako sladkimi kot slanimi.

Privoščila sva si tudi kozarček njihovega piva.

Današnji dan je bil res 'veter v lase' in trup seveda tudi. Ugotovila sem, da sem brezplačno opravila veterno in peščeno masažo obraza. Bomo videli, kakšni bodo rezultati :).

Naložila sva kolesa na prtljažnik in se odpravila do Camperparka Kinderdijk na celini, blizu Roterdama.

Še en dan dogodivščin je za nama.

Nizozemska 2022 - na otoku v Zeelandu

Dan se je začel s težko oblačnostjo, nalivi in vetrom, zato sva si lahko vzela čas za branje in novice iz domovine. 

Pred kosilon sva, kljub težkim oblakom, šla peš do sipin. Seveda naju je na poti ujel dež, ki pa naju ni ustavil. Iz peščenih nasipov sva videla v daljavi kajtarje, pa tudi črne oblake.

Sprehod po obali je bil osvežujoč. Po kosilu se je nebo zvedrilo, sedla sva na kolo in se odpravila proti par kilometrov dolgemu nasipu, ki povezuje otoka. 

Cesta in kolesarska pot tečeta po in ob nasipu naravnost in sta dobro označeni in vzdrževani. 

Na srečo je veter pihal v hrbet. Bližala sva se dolgemu nasipu in videla na destine kajtarjev v morju. Na obali pa na destine avtodomov in avtobilov. Res ni čudno, da so vsi kampi tu okoli zasedeni. 

Očitno je tu prava Meka za ta šport. Zanimivo, da se s tem športom ukvarjajo tudi starejši ne le mladi. 

Videla sva tudi dve skupini po šest udeležencev, ki sta na suhem izvajali akrobacije s posebnimi zmajčki. Res spretno in čarobno.

Poleg omenjenih so po peščeni obali vozili tudi mali tricikli na jadra, ki so z vetrom krožili po pesku.

Kolesarjenje nazaj v kamp je bilo precej težavnejše, saj nama je nasproti pihal konkreten hladen veter, tako da je Bojan rekel, da je to kot vožnja v hrib (ki jih tu ni), vsekakor sem se počutila tako, čeprav sem vozila v Bojanovem zaveterju ;).

Kljub slabi vremenski napovedi sva preživela res lep in razgiban dan. 

Nizozemska 2022 - Veere

Ponedeljkovo jutro je bilo deževno. Po zajtrku sva se odpravila na pot proti Vlissingenu. 

Na kratkem postanku v pristaniškem mestu, sva se sprehodila po ulicah in pristanu. Za razliko z dosedanjimi kraji je bilo mestece tiho in zaspano, le tu pa tam nas je bilo nekaj zvedavih turistov. Ob pristaniški obali stoji mlin na veter.

Po kratkem ogledu sva želela kupiti kruh in mleko, a trgovine z živili nisva uspela najti. Zanimivo, kje le domačini nakupujejo.

V mali ulici je bilo veliko majhnih prodajalnic, ki so ponujale različne izdelke ali oblačila. 

Šla sva mimo skupine novih stavb, arhitekturno drugačnih, nekakšnih
kock.  Stene stavb niso ravne, visijo na vse strani, kot bi jih nekdo naključno vrgel in tako kot pristanejo, tak položaj imajo. 

V centru mesta je vodnjak in park.

Pot sva nadaljevala proti Veeru. Veere je zgodovinsko naselje na obali zahodne Schedlt.  Je turistično priljubljena destinacija za nizozemske, nemške in belgijske obiskovalce, ki pridejo na obale Zeelanda. 

Včasih je bilo ribiško mesto, danes pa je tu majhna marina za jahte. Zanimive so stare opečnate hiše, ozke tlakovane uličice, mestna hiša in velika cerkev. 

Ker sva imela težave s plačilno kartico, sva želela preveriti delovanje na bankomatu, a ga nisva našla. Visa v kampu namreč ni bila sprejeta, niti je nisva mogla uporabiti za plačevanje parkirnine. Kot da nismo v EU. 

Tudi v Veeru nisva našla trgovine s prehrano, zato sva o tem povprašala Mr. GOOGLA in se odpeljala do nekaj kilometrov oddaljenega mesta Renesse. V veliki bogato založeni trgovini sva se založila z vsem potrebnim. A glej ga zlomka, plačilne kartice Visa niso sprejeli, ker da je preveč,  baje, podvržena goljufijam. Na srečo je bil v bližini bankomat, da sva nabavila nekaj gotovine za morebitne kasnejše težave. 

Na večini cest so zarisane kolesarske poti na obeh straneh, tako da imajo kolesarji svoj prostor in morajo avtomobili spoštovati njihovo prisotnost.

Bližal se je večer in poiskati sva želela kamp. V tem okolju jih je kar veliko, a kaj ko je bila večina zaprtih ali pa polnih. Pri enem sva se ustavila na zunanjem

 parkirišču, a naju je lastnica kampa opozorila, da tu ne moreva prenočiti. S kar nekaj telefonskimi poskusi sva le našla manjši kamp v bližini, ki naju je sprejel. Imel je le še eno prosto mesto. Prijazen lastnik nama je pojasnil, da je mesec maj zelo zaseden, saj turisti iz Nemčije in Belgije ter ostale nizozemske prihajajo v velikem številu. Torej je v Zeelandu smiselno predhodno rezervirati mesto v kampu. Ne sme se namreč ustavljati kjerkoli, ker so vsepovsod table s prepovedjo prenočevanja na parkiriščih.