Montalbano Jonico, Craco, Castelsaraceno

14. marec

Dobro naspana po mirni noči na parkirišču sem se sprehodila po bližnji peščeni plaži in uživala v valovih in sončku. 

 Nato sva se odpravila novim zanimivostim naproti.

V nasprotju z vzhodnim delom polotoka se tu voziva po ravnini, med nasadi marelic in breskev, pomaranč in limonov ter seveda obveznih oljk. Sledijo si polja in travniki. Cesta je na določenih delih kot ponavadi v slabem stanju, ogibati se je potrebno velikim luknjam. 

Ugotavljava tudi, da je tu zopet več smeti odvrženih kar ob cesntni ograji. Skrbijo pa vsaj za zeleno energijo s sončnimi in vetrnimi ekektrarnami, ki se vrstijo vzdolž poti. 

Po dobrih nekaj deset km sva zapustila pokrajino Puglio in vstopila v pokrajino Bazilicata, ki je najina naslednja raziliskovalna destinacija. 

Mr. Googlu sva naročila, naj naju pelje do mesta Montalbano Jonico, približno 60 km proti notranjosti. Mesto ni prav veliko. Stari del mesta zgoraj je bolj ali manj prazen, kot sta nama potožili dve starejši občanki, ki sta se pogovarjali iz balkona na balkon. Spodaj na ulici pa se je sušila žehta na stojalu, kar je tudi posebnost večine do sedaj obiskanih mest. 

Tu si je vredno ogledati posebnosti gričevnate pokrajine, ki jo dež in veter spreminjata v posebno oblikovane griče in razbrazdabe robove vznožij hribov. Imenujejo jih calanche. Kamorkoli ti seže pogled pa so na višjih vrhovih hribov kot izklesana bela mesta. 

Tile utrinki so nastali ob polurni hoji iz platoja, kjer je mesto navzdol po hribu. Prava paša za oči, zares enkratno. Iskala sem kamenčke z morebitnimi fosili, saj so ti griči in hribčki usedline morja, ki je bilo nekoč tu. 

Hoja nazaj je seveda trajala nekaj dlje, saj gre naravnost navzgor :). 

Ogreta in lačna sva si privoščila okusno kosilo, domače specialitete kot so hrustljave rdeče podolgovate posušene paprike pečene v olju, domače testenine z jurčki in vongolami v slastni oljni omaki. Jami!

Sita in dobre voljen sva nadaljevala pot proti Cracu, naslednji posebnosti, izpraznjenemu mestecu na hribu. Cesta je bila mestoma res slaba, saj se teren tu kar vidno poseda in je treba voziti previdno.

Pot je bila poplačana, saj sva se znašla pod zakletim mestecem na hribu, ograjen in nedostopen zaradi nevarnosti. Vidni ostanki napol porušenega zapuščenega mesta, ki so ga morali izprazniti, ker je teren pod hišami izginjal zaradi puščanja odtokov in vode. Danes pa je to dom nekaj deset kozam, ki se sicer pasejo v okolici.

Tako, bogat dan sva zaključila s potjo do mesteca Castelsaraceno, kjer naju jutri čaka bolj adrenalinska izkušnja. :)

 

Gallipoli

13. marca

Še eno sončno jutro, se prileže :). Po zajtrku se odpraviva na pot navzgor po peti. Voziva mimo manjših naselij s tipskimi enonadstropnimi hišami, povečini poletni vikendi ali rezidence. Le tu in tam srečava kakšnega človeka. 

Pokrajina je ravninska, posejana z oljčnimi nasadi, ki pa so pogosto videti posušeni. Slišala sva, da oljke napada neka bolezen. 

Najin prvi postanek danes je mesto Gallipoli.  Nahaja se ob Jonskem morju, na zahodni obali polotoka Salento.  Mesto Gallipoli je razdeljeno na dva dela, moderno in staro mesto. 

Moderni del je na celini povezan z mostom s starim delom. Stari del je s ptičje perspektive okrogel in ga varuje grad, utrdba ob morju.

slika s plakata

Ulice v starem centru so ozke, niso pa tako lepe kot v prej obiskanih mestih. 

Staro mestno jedro se nahaja na apnenčastem otoku, ki ga s kopnim povezuje most, zgrajen v 16. stoletju. Ob njem stoji mogočen grad.

 V zgodovinskem središču na otoku je poleg  katedrale sv. Agate, še nekaj cerkva. Čez most, na celini, je grški vodnjak, ki izvira iz renesanse. Danes je nedelja, zato je bilo mesto precej živahno.

Po ogledu nadaljujeva pot proti Tarantu. Želiva malo pohiteti, ker obetajo le par sončnih dni.

Voziva se po z oljkami in trtami posajeni ravnini. Zemlja je na tem koncu polotoka bolj rodovitna. 

Malo pred Tarantom se voziva med dvemi jezeri, ki ju preči dolgi most.

V okolici Taranta je veliko industrije in ob luki tudi rafinerija.

Večer naju je ujel v bližini manjšega mesteca  Bagni di Catona ob morju, kjer bova prespala. 

Marina di Pesculose, Maldive del Sorento

12. marec

Na veliko veselje naju je zbudil sonček. Že drugi dan zapired je jasno in sončno, no hladen veter pa kljub temu na manjka. Odločila sva se, da današnji dan porabiva za pohajkovanje po lepi okolici mesta  Leuca.

Po nakupu kruha in zelenjave sva šla mimo te zanimive točke. ;)

Odpravila sva se do nekaj kilometrov oddalhene Marine di Pesculose in Maldive del Solento, ki ležita takorekoč izza ovinka. Po skalnatih krušljivih klifih v okolici Leuce se obala spremeni v več kot 10 kilometrov peščenih plaž. 

Preden sva zapustila mesto sva na njenem obrobju še uživala ob ogledu zanimivih morskih jam v klifih. Posebej znana je jama treh vrat (grotta di tre porte). Seveda bi si bilo veliko lepše ogledati te jame iz čolna, a v tem času tega ne ponujajo. 

Človek bi lahko ure in ure hodil in si ogledoval te lepote. 

Med potjo sva se ustavila, da si ogledava cerkvico na prostem. Puglia je prepolna mogočnih cerkva, tu pa predstavlja posebnost, cerkev na prostem.

Pokrajina ob poti je pusta, spominja na naš kras, veliko kamnitih zidov, starih oljčnih nasadov inna tem področju bi rekla polovičnih trullov, okrogli stožci brez kapice. :)

Pripeljala sva se do Marine di Pesculose in parkirala ob obali. Mesto je tipično turistično in v tem času precej tiho in mirno. Imajo moderno cerkev.

Po kosilu sva se odpravila na obalo in se uro in pol (3 km v eno smer) sprehajala in uživala ob zvokih morja in sončku. 

Pe še lahko rečeva, da sva bila na Maldivih ;) (tako se del te plaže tudi res imenuje)

Zaključila sva ob sončnem zahodu. Preživela sva res lep dan za dušo.