Gallipoli

13. marca

Še eno sončno jutro, se prileže :). Po zajtrku se odpraviva na pot navzgor po peti. Voziva mimo manjših naselij s tipskimi enonadstropnimi hišami, povečini poletni vikendi ali rezidence. Le tu in tam srečava kakšnega človeka. 

Pokrajina je ravninska, posejana z oljčnimi nasadi, ki pa so pogosto videti posušeni. Slišala sva, da oljke napada neka bolezen. 

Najin prvi postanek danes je mesto Gallipoli.  Nahaja se ob Jonskem morju, na zahodni obali polotoka Salento.  Mesto Gallipoli je razdeljeno na dva dela, moderno in staro mesto. 

Moderni del je na celini povezan z mostom s starim delom. Stari del je s ptičje perspektive okrogel in ga varuje grad, utrdba ob morju.

slika s plakata

Ulice v starem centru so ozke, niso pa tako lepe kot v prej obiskanih mestih. 

Staro mestno jedro se nahaja na apnenčastem otoku, ki ga s kopnim povezuje most, zgrajen v 16. stoletju. Ob njem stoji mogočen grad.

 V zgodovinskem središču na otoku je poleg  katedrale sv. Agate, še nekaj cerkva. Čez most, na celini, je grški vodnjak, ki izvira iz renesanse. Danes je nedelja, zato je bilo mesto precej živahno.

Po ogledu nadaljujeva pot proti Tarantu. Želiva malo pohiteti, ker obetajo le par sončnih dni.

Voziva se po z oljkami in trtami posajeni ravnini. Zemlja je na tem koncu polotoka bolj rodovitna. 

Malo pred Tarantom se voziva med dvemi jezeri, ki ju preči dolgi most.

V okolici Taranta je veliko industrije in ob luki tudi rafinerija.

Večer naju je ujel v bližini manjšega mesteca  Bagni di Catona ob morju, kjer bova prespala. 

Marina di Pesculose, Maldive del Sorento

12. marec

Na veliko veselje naju je zbudil sonček. Že drugi dan zapired je jasno in sončno, no hladen veter pa kljub temu na manjka. Odločila sva se, da današnji dan porabiva za pohajkovanje po lepi okolici mesta  Leuca.

Po nakupu kruha in zelenjave sva šla mimo te zanimive točke. ;)

Odpravila sva se do nekaj kilometrov oddalhene Marine di Pesculose in Maldive del Solento, ki ležita takorekoč izza ovinka. Po skalnatih krušljivih klifih v okolici Leuce se obala spremeni v več kot 10 kilometrov peščenih plaž. 

Preden sva zapustila mesto sva na njenem obrobju še uživala ob ogledu zanimivih morskih jam v klifih. Posebej znana je jama treh vrat (grotta di tre porte). Seveda bi si bilo veliko lepše ogledati te jame iz čolna, a v tem času tega ne ponujajo. 

Človek bi lahko ure in ure hodil in si ogledoval te lepote. 

Med potjo sva se ustavila, da si ogledava cerkvico na prostem. Puglia je prepolna mogočnih cerkva, tu pa predstavlja posebnost, cerkev na prostem.

Pokrajina ob poti je pusta, spominja na naš kras, veliko kamnitih zidov, starih oljčnih nasadov inna tem področju bi rekla polovičnih trullov, okrogli stožci brez kapice. :)

Pripeljala sva se do Marine di Pesculose in parkirala ob obali. Mesto je tipično turistično in v tem času precej tiho in mirno. Imajo moderno cerkev.

Po kosilu sva se odpravila na obalo in se uro in pol (3 km v eno smer) sprehajala in uživala ob zvokih morja in sončku. 

Pe še lahko rečeva, da sva bila na Maldivih ;) (tako se del te plaže tudi res imenuje)

Zaključila sva ob sončnem zahodu. Preživela sva res lep dan za dušo. 

Santa Maria de Leuca

11. marec

Zbudila sva se v lepo sončno jutro. V načrtu imava ogled Leuce in njene okolice.

Mestece Leuca je eno fascinantnih obmorskih krajev v Salentu. Je mali biser, ki se razteza med rtoma Punta Meliso in Punta Ristola, ki obiskovalcu ponujata osupljive razglede. To področje ima po zapisih več kot dva tisočletno zgodovino.

Najprej sva se sprehodila po sprehajalnih brveh do posebnega spomenika, ki obeležuje ta kraj kot mesto "fra terra e aqua",  med zemljo in vodo. Praktično se z umetno ustvarjenim slapom, ob katerem tečejo stopnice do vrha ploščadi, končuje Apuljski akvadukt. Občasno simbično po tem slapu spustijo vodo. 

Po stopnicah sva se vzpela do ploščadi, kjer je cerkev, stebrišče in lepe razgledne točke.

Lepi razgledi so naju vabili in vzela sva pot pod noge. Prehodila sva mesto, ki je vtem letnem času le malo obljudeno, saj je večina hiš le poletnih rezidenc. 

Tokrat sva si zaželela za kosilo ribe, zato sva poiskala ribjo restavracijo. Le malo restavracij obratuje ob dejstvu, da ni veliko turistov. Kosilo je bilo zelo okusno (orada na žaru). 

Po kosilu sva se odpravila proti rtu, najjužnejši točki pete. Zanimivo je, da je tu obala skalnata, klifi so krušljivi in precej nevarni za hojo. V njih pa morski valovi ližejo slikovite jame, značilne za to področje. Hodila sva po ozki strmi stezici na robu klifov z lepimi razgledi na mesto, rt in odprto morje. 

Najjužnejša točka je kamnit jezik, ki se spušca v morje. Tu sva naredila selfi, saj zbirava take točke v Evropi. Do sedaj sva obiskala najzahodnejšo točko Cabo da Roca na Portugalskem,  najjužnejšo v Tarifi v Španiji, najsevernejšo Nordkapp. Še bo treba potovati, da nabereva preostalo. :)

Tu sva odkrila tudi jamo "Grotta del diavolo", ki poteka iz grebena do morja. Ima tri stropna okna in ena vrata do morja. Zanimiv naravni pojav, ki je prav gotovo poseben ob morski nevihti in visokih valovih.

Sprehodila sva se še proti drugemu rtu in občudovala posebno oblikovano obalo. 

Res, narava človeku ponuja umirjenost in potrebo, da se za trenutek ustavimo in poglobimo vanjo. Vredna je vsega tega. 

Jutri pa upam da vidiva še kaj več na to temo.