Napoli, domovina pice

PONEDELJEK, 25.6.2012

Zopet se je obetal vroč sončen dan, midva pa sva se odpravljala v Napoli, v mesto, ki ga zadnje čase poznamo iz novic po težavah s smetmi. Sedla sva na vlak, ki naju je v 30 minutah pripeljal do centralne železniške postaje. 

Že iz vlaka sva opazila povsod veliko smeti in neurejenih hišnih pročelij. Z vlaka sva izstopila skupaj z množico ljudi, ki so se ali odpravljali na delo ali pa na ogled mesta. Najprej sva na info točki poiskala zemljevid mesta, saj se sicer ne moreš znajti v tem velikem mestu. 

Odpravila sva se v »centro storico«, center mesta z ozkimi ulicami, visokimi stavbami s starimi pročelji, na katerih se je na vrveh sušilo perilo, povsod vidiš viseti kable, po zraku in fasadah, v pritličju stavb so pretežno majhne trgovinice, ob njih pa ulične stojnice polne raznih spominkov, figuric in podobne robe. Ena izmed dolgih, ozkih prečnih ulic je bila polna turistov, ki so si ogledovali ponudbo. Zanimanje je zbujala stojnica s figuricami mnogih znanih politikov, športnikov in umetnikov, Berlusconija so ponujali s 50% popusta :).   

Ogledala sva si tudi mestno katedralo »Duomo«, ki je znana po relikviji (njegova kri je shranjena v epruveti) svetega Gennaria, zaščitnik Vezuva. Seveda, sva morala za kosilo poskusiti pravo napolitansko pico. 

Po kosilu sva se z vzpenjačo dvignila na grič Montesanto z impozantnim gradom in obzidjem, od koder je lep razgled na mesto in zaliv z Vezuvom v ozadju. Ob povratku z vročega in soparnega griča, sva si ogledala še ogromno po njihovo imenovano galerijo Umberto, to je visoko s steklenim obokom pokrito križno mesto, s trgovinicami in marmornatimi tlemi, v centru križa po so na tleh mozaiki vseh astroloških znamenj. Kot vsi ostali sva se tudi midva slikala pred svojim znakom. Nadaljevala sva pot do Piazza Plebiscito s podobnim polkrožnim stebriščem kot v Vatikanu, gledališčem. Na desni strani stoji Palazzo Reale s kipi bivših kraljev Napolija. 

 

Na poti z avtobusom do železniške postaje sva se čudila pogumu (nori vožnji) skuterjev, ki so švigali med avtomobili, malo po svojem malo po nasprotnem pasu, prehitevali v škarje in potrpežljivi in strpni vožnji voznika našega avtobusa. 

Izmučena od vročega dne in mestnega vrveža sva komaj še opravila nujne nakupe v bližnji trgovini.

Na vulkanu Vezuv

NEDELJA, 24.6.2012

Nedelja je sicer dan za počitek, midva pa sva se odločila, da se zgodaj odpraviva na ogled vulkana Vezuv. To je posebno triurno doživetje, saj se najprej pelješ z avtobusom do vznožja hriba, tam pa skupino prevzame poseben terenski avtobus (4x4), ki premaguje strmo vijugasto cesto, ponekod tlakovano, večinoma pa peščeno. Vožnja traja 45 minut. Nato se je potrebno povzpeti peš do kraterja (20 min hitre hoje). 

Za ogled kraterja nam je ostalo slabo uro časa. Lahko sicer ostaneš tudi dlje, a potem imaš lahko težavo s prevozom nazaj. Najprej nam je vulkanolog pojasnil vse poznane zanimivosti o tem vulkanu. Vulkanski izbruh 79 je bil eden največjih v novejši zgodovini, primerljiv z izbruhom Mount Saint Hellen v ZDA v začetku 1980. Ekspozija izbruha je goro znižala za okoli 800 m. Do zadnjega velikega izbruha okoli 1940 je bi krater napolnjen do vrha, takrat pa je izbruh ustvaril sedanjo podobo kraterja. Hrib je poraščen z bujnim gozdom do dveh tretjin, zgoraj pa raste trava, cvetje in grmičevje. 

Ve se, da bo vulkan nekoč zagotovo spet bruhal, a za potrebe evakuacije 600.00 prebivalcev v radiu 10 km najnevarnejše cone nimajo ustreznih načrtov evakuacije (je praktično nemogoča). Znanstveniki spremljajo življenje vulkana s senzorji in stalnimi meritvami, da bi morda lahko predvideli ponoven izbruh in opozorili prebivalstvo.  

Ura je hitro minila in na poti v kamp nas je v avtobusu zabavala lokalna napolitanska glasba, manj prijeten pa je bil pogled na s smetmi polne neurejene ulice predmestja Pompej.  

Popoldne sva se podala do centra mesta Pompej po dolgi lepo urejeni sprehajalni ulici polni stojnic, ki ponujajo turistom raznovrstne spominke. 

V centru je mogočna cerkev in park z vodnjakom. Zvečer sva se vrnila v kamp in se pripravila na avanturo naslednjega dne.

Obisk Pompejev

SOBOTA, 23.6.2012

Po zajtrku sva nadaljevala s potovanjem proti Pompejem, ki je potekalo dobre tri ure gladko brez gneče na cesti. Ko sva zavila iz avtoceste naju je presenetil pogled na zanemarjene, s smetmi nastlane ulice, nizke bolj ali manj neurejene hiše, ozke ulice polne avtomobilov in skuterjev. Garmin naju je pripeljal do načrtovanega kampa Zeus, ki stoji tik ob vhodu v Pompeje in ob železnici, ki pelje do Napolija. Avtodom sva postavila na senčen kraj pod oljkami in pomarančami in se pripravila za ogled Pompejev. 

Okrog treh sva kupila vstopnici (11 Evrov po osebi) in se podala na sprehod po ostankih mesta duhov. S pomočjo zemljevida in knjižice, ki opisuje posamezne točke v mestu, ter občasnem poslušanju vodičev, ki so vodili skupine sva  odkrivala lepote starodavnega mesta iz 6. Stoletja BC, nastali kot grška trgovska postojanka (oje, vino,…), leta 63 AC ga je poškodoval potres, ostalo pa je zasul Vezuv 79. Ponovno so ga odkrili šele okrog leta 1600. Za tiste čase je bilo to veliko mesto z okrog 16.000 prebivalci, imelo je svoj še vedno dobro ohranjen amfiteater za 20.000 obiskovalcev in še vedno uporabno gledališče grškega tipa s 5000 sedeži. 

Ostanki hiš, ki so jih imenovali domus, kažejo različne stile, ki so se razvijali v tem času. Ulice so tlakovali z velikimi kamni v katerih so dobro vidne kolesnice, za pešce pa so poleg pločnikov postavili tudi kamne za prečkanje ulicee, podobno kot današnje zebre. Zanimiva je struktura hiš, nekatere so bile premožnejše, druge manjše, enoprostorske. Zidali so tud že v nadstropjih, vidne so kamnite stopnice, notranji vrtovi. V nenavaden je pogled na okamenela trupla, ki so ostala v položaju, kot jih je zasul vulkanski prah. Zanimiv je tudi ogled javne hiše z pripadajočimi freskami na to temo.

Pomembna točka v mestu je bilo prostrano kopališče z bazenom v sredini, obdano z obzidjem in travnatim parkom in drevesi, ki so obiskovalcem nudili senco. V centru mesta pa so bile neke vrste term, kopališče z več različnimi prostori okrašenimi s kipci na stenah, mozaiki in freskami. 

Ostanki fresk, lončevine, denarja kažejo na bogato kulturno dediščino tega kraja. Človek ima ob tem obisku čuden občutek, saj se podobna katastrofa s spečim vulkanom lahko kadarkoli spet ponovi.