Inari, Laposnka 2010

Danes, 3.6.2010, proti večeru, ki tu sedaj pravzaprav ni pravi večer, saj sonce sploh ne zaide v tem letnem času, sem se ponovno vrnila v Inari. Tokrat sem tu že tretjič. Sodelujem z EUNEOS organizacijo, ki v okviru Comeniusa organizira seminar za EU učitelje na temo projekti in e-časopis (eJournalizem).

Ko sem izstopila iz letala, me je razveselil pogled na sedaj že dobro znano okolje, deželo Sami ljudstva, Laposnko. Kamor ti seže oko se razprostirajo gozdovi z nizkimi borovci in podrastjem, tu pa tam se raztezajo močvirja, vse skupaj pa doponjujejo nešteta jezera, ob njih travnata obala in z lišajem pokriti sivorjavi kamni. Če imaš srečo, te na cesti ali ob njej presenetijo čisto pravi severni jeleni in slika je popolna. Na vsakem koraku uživaš spokojen mir narave.

Veselim se jutrijšnjega pohajkovanja po okolici hotela Kultahovi. Šla bom najbrž navzgor ob reki, da se naužijem pogleda na ta tako drugačen svet.

Do Helsinkov sem se peljala skupaj s še tremi kolegi iz Slovenije Silvo, Matjažem in Matejo, ki se mi bodo pridružili kot udeleženci seminraja v nedeljo.

Barcelona, ponedeljek,10.5.2010

Ponedeljek je postregel z lepim sončnim jutrom in odpravila sva se na nadaljevanje odkrivanja lepot Barcelone. Presenečena sva bila nad množico ljudi, pretežno turistov na vseh kloncih mesta. Barcelona je nedvomno popularna destinacija za potovanja. Med vožnjo sva občudovala urejena pročelja stavb, urejene ulice z drevoredi, visoke palme in bogato kulturno dediščino mesta, v katerem so ustvarjali mnogi znani španski umetniki. 

Presenetila naju je urejenost promenad in sprehajalnih poti v sredini avenij, v večini ulic so ob pločnikih drevesa, tako da je mesto precej zeleno. Uredili so tudi kolesarske steze in na mnogh mestih si lahko sposodiš kolo in z njim varno raziskuješ mesto. Kljub gostemu prometu pa za razliko od Madrida v Barceloni nimaš vtisa, da se tako močno duši v pločevini in izpušnih plinih. Najprej sva se odpravila do Parc d'Espanya Industrijal, ki ga opisujejo kot čudaškega, saj izstopa po vseh svojih elementih, od skulpture ogromne pošasti, stopnišč, pa do niza velikih svetilnikov vzdolž njega. Je pa priljubljeno mesto za obiskovalce, saj lahko uživaš ob vodnjakih, na klopicah ali zeleni travnati podlagi, otroci pa imajo veliko opremljeno igrišče. Bil nama je všeč. Od tu sva se podala peš do Parka Miro, kjer stoji visoka abstraktna Mirojeva skulptura Ženska in ptica. Nadaljevala sva proti Placa d'Espanya, ki se začne z ogromim krožiščem okrog velikega vodnjaka, ob njej je opečanata bikoborska arena, na drugi strani dva visoka opečnata stolpa, ki označujeta vhod v veliko in skoraj več sto metrov dolgo avenijo, ki je bila v času olimpijade opremljena z vodnjaki na obeh straneh, ki se zaključijo z središčnim vodnjakom pod impozantno zgradbo Muzeja katalosnke narodne umetnosti. 

Določene dneve v tednu tu lahko zvečer uživaš ob enkratni predstavi, ki jo harmonično prirejata glasba, mavrična svetloba in vodni curki iz neštetih vodnih šob vodnjakov. Jaz sem to lepo predstavo doživela pred leti, midva pa sva jo tokrat na žalost zamudila. Na ploščadi muzeja sva občudovala prekrasen pogled na mesto. Najin naslednji cilj je bilo centralno prizoriče Olimpiade leta 1992. Sprehodila sva se mimo centralnega stadiona, obsežnih ploščadi, lepo urejenih in opremljenih s skulpturami španskih avtorjev, slikala sva se ob futurističben stolpu, oblikovanem delno v stilu Gaudijevega in Mirojevega ustvarjanja, ki je bil namenjen oimpijskemu ognju. Od tu je tudi lep razgled na veliko obzidje trdnjave Montjuic in južni del mesta. Celotno območje leži v ogromnem parku. 

Po dobrem kosilu na Paca Reial sva se sprehodila do pristanišča in se od tam podala do bivše Olimpijske vasi, ki je danes preurejena v sodobno stanovanjsko naselje s hoteli in poslovnimi stavbami in lepo peščeno plažo. Barcelona je mesto, kjer iz ulice stopiš lahko na plažo, saj ima par kilometrov urejenih peščenih plaž, kjer so se že sončili prvi kopalci. Bojan je preizkusil toploto morja, seveda le do kolen, a ga ni pav prepričala. Potepanje sva zaključila s sprehodom po gotski četrti, pred katedralo sva si privoščila zadnjo sangrijo, opazovala množico mimoidočih turistov in se mimo uličnih zabavljačev odpravila v kamp, kjer recepctorka za razliko od drugih kampov, ni razumela niti besedice v tujem jeziku.

Barcelona, 9.5.2010

Jutro je bilo hladno in oblačno, ko sva se ponovno odpravila v Barcelono, a se je čez dan razvedrilo in nama zopet poklonilo lep pomladni dan. Tokrat sva se odločila za dvodnevni ogled mesta s turističnim avtobusom, saj sva želela pokukati v vse turistično zanimive kotičke mesta, pa tudi cena je bila za dvodnevno karto ugodnejša. Že prejšnji večer sva naredila načrt ogledov, tako sva prihranila čas in dobro izkoristila postanke. 

Najprej sva se odpravila proti Sagradi Familii, simbolu, ki si ga mora ogledati vsakdo, ki obišče Barcelono. To je le ena izmed čudovitih stvaritev, ki jo je načrtoval a ne uspel dokončati za časa življenja veliki arhitekt Gaudi. Cerkev Svet Družina tudi danes še ni končana in buri različna mnenja o njenem dokončanju. Zanimivo je obiskati muzej, ki prikazujejo tehnike, ki jih je razvil Gaudi za gradnjo stebrov in visokega stropa in kaže primere iz narave, ki so navdihovali umetnika, ko je vsak del zgradbe stiliziral s simboli iz narave (veje dreves, palmovi listi, sončnice, razni cvetovi, živali ...). Notranjost je še nedokončana, vendar pa del, ki je dokončan, obiskovalcu jemlje dih. Sagrada Familia je neverjetno elegantna, pravljična, nikakor ne spominja na cerkev in je vidna daleč naokoli. Ne moreš se načuditi domišljiji, ki je kreirala to mojstrovino. 

Od tu sva se odpravila v Park Guell, ki leži na grebenu nad Barcelono in je v bistvu Gaudijev neuspeli projekt, saj so uspeli zgraditi le dve hiši od načrtovanih 60. To je čudovito pravljično mesto za obiskovalce, kjer se lahko naužijejo lepote oblikovanja parka in hiš, se spočijejo na valoviti keramični klopi, ki obdaja ploščad, se slikajo ob zmaju na stopnišču ob vhodu v park s stavbama s čebulastima strehama ob strani in se sprehodijo po zanimivih, nenavadnih delih parka, podhodih in stezah. 

Na vhodu v park sva srečala dva znana Slovenca, Zmaga Jelinčiča Plemenitega in njegovo ženo. Izmenjali smo nekaj besed, se poslikali in zaželeli lep dan. 

Pogled na Barcelono je iz parka enkraten. Po tako bogatih vtisih ob Gaudijevih stvaritvah sva se odpravila s starim električnim tramvajem tramvia Blau do vmesne postaje, pod hribom Tibidabo, kjer je velik zabaviščni park od leta 1902. Nedeljo sva zaključila s sprehodom po ulicah okoli La Ramble, uživala ob gledanju uličnih zabavljačev, poslušala izvajanje dveh jamajških pevcev in kitaristov, ki sta s svojim ubranim petjem pritegnila veliko občinstva. Pred odhodom v kamp sva se celo pridružila nekaj plesalcem na ulici.