Vozila sva mimo neštetih jezer, med pobočji, ki se dvigajo nad njimi.
Nekaj časa je bilo kar zmerno vreme, ko pa sva se dvignila na drugi prelaz, se je oblak usedel na zemljo in vidljivost je bila precej skromna.
Cesta je bila lepa, a ozka. Na srečo so vsake toliko žepi za srečevanje. Je treba prilagoditi vožnjo vremenskim razmeram in stanju v prometu.
Sprva ni veliko bivališč, kasneje pa se voziva skozi naselja, kjer so hiše podobne razmršenim rdečelascem ;). Porasle so namreč z visoko, suho oranžno travo. Lepo se zlijejo z naravo.
Vmes sva opravila nujen nakup, ker je jutri nedelja. Trgovki sem potožila, da imajo zelo hladno, a se je začudila in povedala, da pri njih ni veliko sonca, je pa veliko dežja.
Da jih to ne moti, sva kmalu ugotovila, ko sta dva malcka (med 3 in 6 let) v dežju uživala na vrtiljaku in gugalnicah. Dež ni bil ovira, niti nizka temperatura, saj sta bila oblečena v nepremočljive hlače in bundo z enakim klobučkom.
Spominjam se, da so mi na eni od norveških šol povedali, da imajo športne dneve tudi v dežju, saj je to le eno od oblik vremena, ki so nam dana.
Temperatura je na prelazih padla na 9°C in mi je bilo kar hladno v noge in roke.
Šele v dolini 100 km pred Oslom se je dvignila na 14.
Kljub vsemu sem uživala v opazovanju okolice, čeprav v sivini zbledijo vse barve te lepe narave. Tudi to je Norvešķa, najbrž bolj tipična, kot sva jo poznala do sedaj (po srečnem naključju).
Prenočevala bova na parkirišču nedaleč od ceste, kjer so že parkirani avtodomi.
Po 20:00 je celo pokukalo sonce, potrdilo tezo o naglih spremembah vremena in za trenutek vrnilo barve okolici.
Ni komentarjev:
Objavite komentar