Flørli, 4444 lesenih stopnic

Včeraj sva imela "žehto". Šla svva v marino in tam oprala oblačila. Toda  tudi tokrat nama ni uspelo uporabiti sušilca, ker je mlad par zakompliciral zadevo. Na srečo sva lahko posušila na soncu in večnem vetru na parkirišču.

Danes sva se že ob 5:55 vkrcala na ladjo in se odpravila do neverjrtne atrakcije v Lysefjordu. Karte za vožnjo je Bpjan kupil na spletu. 

Na eno stran sva vzela hitri čoln, ki vozi le 45 minut do Flørlija, za nazaj pa navaden trajekt, ki potrebuje za isto pot 1 uro 45 minut. Karte so zelo poceni.

Veselila sva se nenavadnega podviga, prehoditi 4444 stopnic navpično v breg.

Flørli je majhna vas na bregu fjorda, ki nima cest. Do nje je mogoče priti le s trajektom ali peš. Leži globoko v spektakularnem Lysefjordu, blizu velikih sten Kjerag. 

Flørli je priljubljen zaradi svojih 4444 lesenih stopnic, ki vodijo naravnost v goro. To so najdaljše leseno stopnice na svetu.

Pohod po stopnicah 4444 je tisto, kar naju je pritegnilo. Stopnice ležijo vzdolž dveh vodovodnih cevi, ki so služile elektrarni. Zraven so tudi tirnice, po katerih je voziček nekoč prevažal ljudi in materiale gor in dol po gori. 

Na polovici stopnic je Kabelnica, kjer stoji velik vitel, ki je nekoč vlekel voziček. Hoja po stopnicah, ki so oštevilčene vsake toliko časa, je precej naporna in utrudljiva. Dolga je 3,8 kilometrov, premaga pa višinsko razliko 740 m.

Sprva številke na stopnicah hitro naraščajo, kasneje pa vse počasneje, ker si že zadihan in greš počasneje.

Na vrhu stopnic, kjer je oznaka 4444, te čaka za "posladek še kakih 100 dodatnih.

Videoposnetek najinega podviga ;)

 Vendar, ko prispeš si srečen, da si na planoti z lepim jezerom in prekrasnim pogledom na fjord.

Skalnata planota je polna gladkih ovalnih shrbtov balvanov. Najprej sva na vrhu  pomalicala, kot vsi ostali in se nato odpravila okoli jezera. 

Sonce je ogrelo zrak in iz doline dvigalo meglo. Ko sva se naužila lepot tam zgoraj, se je bilo potrebno spustiti nazaj v dolino. 

Sledila sva oznakam, rdeči T, ki sp nakazovale pravo pot. Tai pa je prej kot enostavna, saj teče po gladkih hrbtih skal, po gozdu in ob hudourniku. Na kamnih pokritih s peskom se rado drsi. 

Palice so bile v veliko pomoč tako na poti navzgor, še bolj pa navzdol. Za pot gor sva porabila 1 uro in 50 minut, za dol pa malo več kot 2 uri. Prehodila sva 10 km.

Obvestila opozarjajo, da pot ni primerno za ljudi s hudo vrtoglavico. Stopnice so sicer  opremljene z leseno ograjo ali kablom, ki ju je treba ob vzponu oprijeti,.

Na poti sva srečala par iz Teksasa, no mož je bil po rodu Norvežan, s katerima sva prijetno pokramljala. 

Domov sva se vračalla šele ob 17:00, ker sva za vsak slučaj dodala eno uro, če bi nama šla hoja prepočasi. 

Ta podvig je bil kar izdaten za telo in dušo, a po opravljenem, sva bila oba zadovoljna, da sva uspela.