Vračava se na Lofote

Danes začenjam dan z verzi pesnika Ferija Lainščka, ki me s svojimi objavam prelepe poezije na FB vsak dan sproti navdušuje.  Poistovetim se z mislijo spodnjih verzov.

Jaz ljubim še zmeraj daljave

in v sanjah pripenjam si krila.

Želim si da zjutraj brez želje

se ne bi nikoli zbudila.

(Želja, Feri Lainšček)

Danes se spet vračava na Lofote in uživava v ležerni vožnji po čudoviti pokrajini polni izjemno lepih gora, zalivov, in fjordov. 

Posebej slikovita je bila vožnja ob obali dolgega fjorda. Cesta se kot srebrna nit vije ob fjordu, vodi skozi dva dolga predora, eden strm pod morjem, nekaj zanimivih mostov. Promet je znosen, tako da se mirno srečujemo na ne preveč široki cesti. 

Prst imam neprestano na sprožilcu kamere, saj se lepote kar vrstijo.

Zjutraj naju je spet pozdravilo nekaj megle, ki je objemala vznožje gora. Zapeljala sva tudi vanjo ravno, ko sva prečkala most, ki pelje na Lofote. 

Ustavuva se v lepem zalivu, ki združuje kar 4 ovalne zalivcke.  

Voda ni mrzla, zato se sprehidiva po njej, da ohladiva stopala. Dan je sončen in precej topel.

Na obali je veliko kopalcev, ki izkoriščajo poletno sceno. Po kosilu nadaljujeva proti Svolvaerju, kjer bova prenočila na parkirišču pristanišča trajekta.

Morda se vam zdi, da pretiravam s hvalo tega sveta, a verjemite, da nisem edina in da je res tako enkratno. Če si ljubitelj narave in umirjenega življenja, je to pravi kraj zate.  

Lofoti, toliko lepot zapakiranih na relativno majhnem prostoru, da jih čustveno komaj predelaš. So neponovljivi in neprimerljivi s katerimkoli okoljem na svetu. Ob predpostavki, da imaš lepo vreme, in dovolj časa, je skoraj kot bi sanjal svoje najlepše sanje življenja. 

Proti Narviku

Včeraj "zvečer" sva se odločila, da se posloviva od nama tako ljubega in slikovitega Tromsoja. Poslikala sem sonce pred odhodom v posteljo (ob 22:35), da pokažem, kako svetlo je tu pozno zvečer 

Dopoldne sva vse pospravila in odšla na pot. Preden sva se priključila cesti proti Narviku, sva še dotočila plin v Tromsoju.

Po poti sem uživala ob pogledu n čarobne črnobele gore, ki kot kulisa štrčijo v ozadju zelene pokrajine. Ker so raznoterih oblik, so toliko bolj zanimive. 

Na tistih višjih se beliljo ledeniki, po strmih pobočjih pa se stekajo vode, ki ližejo stene pobočij in oblikujejo strme struge in slapove, ki padajo v dolino. Vode se zbirajo v deroče reke, ki v brzicah hitijo do morja. Zdi se, kot perpetum mobile, večni krog.

Galerija v telefonu je prepolna posnetkov, ki nastajajo med vožnjo in me bodo še dolgo spominjale na te dni..

Za kosilo se ustaviva na parkirišču pred veliko trgovino Sami. Nisva jih srečala veliko takih na tem potovanju.

Vstopila sva in se razgledala po bogatem izboru lokalnih izdelkov ljudstva Sami. Kupila sva salami kita in losa in magnetek za zbirko na hladilniku.

Privoščila sva si tudi juho iz mesa severnega jelena, ki se he kuhala na odprtem ognjišču. 

Po kosilu sva nadaljevala pot proti Narviku, ki je po številu prebivalcev tretja največja občina v okrožju Nordland na Norveškem.

Znan je iz 2. svetovne vojne, ko je spomladi 1940 nacistična Nemčija doživela svoj prvi poraz pri Narviku proti norveškim, britanskim, francoskim in poljskim silam.

V mesto nisva šla, sva se pa ustavila v bližini novega mostu, ki skrajša staro pot okrog zaliva preko ožine do mesta. Most je najdaljši na Norveškem in ima drugi najvećji razpon v državi

Pogled s klopce na obali na most in gore nad Narvikom.

Sledila je le še vožnja do postajališča ob obali, kjer sva našla zadnje prosto mesto v družbi številnih drugih. Se pozna, da je že sezona. Tokrat potujeva tod okoli malo bolj pozna kot ponavadi.

To je pogled iz najine "dnevne sobe".

Jutri se vračava na Lofote, ker so nama ostale  za ogled.še nekatere točke :).

Skittenev

Zadnji dan v Tromsu sva posvetila vožnji s skuterjem ob obali fjorda proti severu. Prometa skoraj ni bilo, zato sva uživala ob ogledu obale, zaliva in goratih otokov na nasprotni strani morja. 

Zanimivo, kako zelo je obala obljudena. Ob obali so manjši osameli zaselki in nekaj vasi. Proti severu se odpira pogled na še vedno malo zasneženo gorovje.

Kakšen mir na cesti in v morju, ni prometa ne na festi ne na morju. Tu se človek spočije od našega prekomernega prometa in vsakodnevnega hitenja.

Uživala sem v posnetkih zrcaljenja gora in oblačkov v mirnem morju. Obala ima ovalne zalivčke in rte, kjer so ribiški čolni in lesene koče.

Po 21 kilometrih sva prispela do vasi Skittenelv, kjer je na obrobju vasi večji kamp. Tu sva se ustavila in si ga ogledala. Poleg prostorov za avtodome, šotore in prikolice ponuja tudi lesene hiške, kolibe na koliščih, znan je celo po steklenih kabinah.

Na vhodu je tipi šotor in lesene klopi. Sprehidila sva se po obali in nabrala nekaj lepih kamenčkov za spomin. 

Na poti nazaj sva se odpeljala do Tromsa, prečkala most in se odpeljala proti severnemu delu otoka Tromsøja. 

Otok je gosto poseljen, na severnem koncu pa gosti industrijske hale, bolnico in glavno stavbo ptistanišča, kjer je danes stala velika križarka.

Odpeljala sva se še do letališča in čisto od blizu opazovala gost promet letal. Nato sva prečkala otok po cesti, ki vodi čez hrbet otoka in se ustavila v lokalnem skakalnem centru, kjer sta dve veliki skskalnici in nekaj manjših.

Brez snega objekti samevajo nad mestom in čakajo na novo sezono. Tromsø je dobro opremljen z zimskimi središči.

Pozno popoldne sva se vrnila "domov". Bil je lep topel sončen dan.