Dopoldne sva vse pospravila in odšla na pot. Preden sva se priključila cesti proti Narviku, sva še dotočila plin v Tromsoju.
Po poti sem uživala ob pogledu n čarobne črnobele gore, ki kot kulisa štrčijo v ozadju zelene pokrajine. Ker so raznoterih oblik, so toliko bolj zanimive.
Na tistih višjih se beliljo ledeniki, po strmih pobočjih pa se stekajo vode, ki ližejo stene pobočij in oblikujejo strme struge in slapove, ki padajo v dolino. Vode se zbirajo v deroče reke, ki v brzicah hitijo do morja. Zdi se, kot perpetum mobile, večni krog.
Galerija v telefonu je prepolna posnetkov, ki nastajajo med vožnjo in me bodo še dolgo spominjale na te dni..
Za kosilo se ustaviva na parkirišču pred veliko trgovino Sami. Nisva jih srečala veliko takih na tem potovanju.
Vstopila sva in se razgledala po bogatem izboru lokalnih izdelkov ljudstva Sami. Kupila sva salami kita in losa in magnetek za zbirko na hladilniku.
Po kosilu sva nadaljevala pot proti Narviku, ki je po številu prebivalcev tretja največja občina v okrožju Nordland na Norveškem.
Znan je iz 2. svetovne vojne, ko je spomladi 1940 nacistična Nemčija doživela svoj prvi poraz pri Narviku proti norveškim, britanskim, francoskim in poljskim silam.
V mesto nisva šla, sva se pa ustavila v bližini novega mostu, ki skrajša staro pot okrog zaliva preko ožine do mesta. Most je najdaljši na Norveškem in ima drugi najvećji razpon v državi
Pogled s klopce na obali na most in gore nad Narvikom.
Sledila je le še vožnja do postajališča ob obali, kjer sva našla zadnje prosto mesto v družbi številnih drugih. Se pozna, da je že sezona. Tokrat potujeva tod okoli malo bolj pozna kot ponavadi.
Jutri se vračava na Lofote, ker so nama ostale za ogled.še nekatere točke :).
Ni komentarjev:
Objavite komentar