Čez narodni park Anderdalen do Tromsoja

Dopoldne sva nadaljevala potovanje proti Tromsoju. Najprej sva prispela na lepo planoto z veliko jezeri, jezerc in hudournikov. 

Otok Senja je Norveška v malem, saj premore skoraj vse naravne lepote svoje celinske domovine. Tu so prekrasni fjordi, neverjetne in dramatične gore, še vedno prekrite z zaplatami snega, široke planote, številni predori in serpentinaste ceste, slikovite ovalne peščene plaže in majhne zaspane vasice raztresene po obali fjordov.

Na planoti se ustaviva na nekaj nestih, da občutiva lepoto, divjino in mir tega okolja. 

Vse okrog naju je voda, v potokih, ki išcejo pot med mahom, vresjem in skalami in se umirijo v slikovitih jezerih. 

Kombinacija zasneženih gora, travnatih površin in modrih jezer je dih jemajoča.

Na koncu planote se cesta spusti v daljši predor, ki preseka skalnato goro in se konča nad zanimivim Sifjordom. 

Sifjord je fjord, ribiška vas in sedež okrožja na zunanjem delu Senje. Ime izvira iz staronorveške besede Sidufjordr (fjord s strmimi stenami ali morda stranski (širok) fjord).

Preden sva se spustila po sveže preplasteni serpentinasti cesti navzdol, sva se ustavila ob slapu, ki ga napaja jezero. Voda bučno pada po kamniti strmini proti morju v dolini.

Od daleč je fjord skromno skrit med gorami, ki jih obliva temnomodro morje. Je bogat z ribami in daje kruh prebivalcem.

Spustiva se do fjorda, parkirava in se sprehodiva do vasi. Ta na videz ni ribiška, saj premore malo bolj dodelane in večje lesene hiše na bregovih ceste. 

Ker naju čaka še vožnja s trajektom, se odpraviva dalje in izpustiva načrtovano "romanticno" kosilo ob jezeru na planoti. 

Kot vsak dan do sedaj ugotavljava, da vožnja v teh krajih nikoli ni dolgočasna, saj postreže s posebnostmi in nevsakdanjimi lepotami. 

Pokrajina se je po planoti malo spremenila. Obdahajo naji višlji hribi in v oddaljenosti nazobčane gore , ki spomnjajo na Alpe. Jezera so stalnica, lepe rdeče hiške pa kot koralde raztresene po obali in manjših polotočkih. 

Z otoka pelje pot do celine po dolgem, vusokem in elegantnem mostu do mesta Finnsnes, kjer sva odtočila sivo vodo in spraznila WC. 

Nadaljevala sva pot proti trajektu in prispela pravočasno, a nekaj nas ni uspelo vkrcati se, počakali smo na naslednjega.

Ni me motilo, saj sem tako imela čas za pripravo kosila. Vožnja s trajektom je trajala dobre tričetrt ure. Sledilo je še 65 km do Tromsoja.

Tromso imava v zelo lepem spominu že od zadnjega obiska, zato se ga res veselim. To je najbrž mesto z najlepšo okolico in lego. Več o njem pa v naslednjih objavah