Proti otoku Senja

Včerajšnji deževen in meglen dan sva prevozila in se le enkrat ustavila za kosilo. Iz udobnega sedeža sem lahko opazovala sceno, ki je bežala mimo. Otok Senja je najin cilj.

Zanimivi so bili oblaki, ki so kot poveznjen kl9buk prekrivali vrhove gora, mwmeglice pa so se vlekle po jezerih in zalivih. 

Včasih naju vreme prisili, da tudi malo počijeva in ustaviva raziskovalni nagon. ;)

Popoldne je bilo celo megleno na cesti. Pokrajina se v takem vremenu odene v sivino in zgladi meje med morjem in nebom ali pobočji gora in  izgubi svoje izjemne, slikovite oblike.

Kljub temu občudujem osamljene lesene hiške, ki nemo stojijo v bližini morja ali jezera.

Pozno popoldne sva parkirala na parkirišču, ki v zimskem času gosti tekmovanja v biatlonu.  Tu sva tudi prespala. 

Dopoldne danes pa sva nadaljevala pot proti Senji. Vseskozi ob poti se v ozadju dvigajo črno bele gore, kjer je še vedno veliko snega.

Zvedrilo se je in slika je veliko svetlejša. Pokrajina ob cesti je zelena in tu in tam med drevjem alu na obali opaziva samotne domačije. 

Ne predstavljam si, da bi živela v taki samoti, kljub prekrasni naravi. Nisva več daleč od otoka. Čaka naju le še vožnja po dolgem in zelo visokem mostu do otoka.

Na otoku  se raztezajo obsežni zalivi in dolge ceste, ki jih ovijajo. Ustaviva se na manjšem parkirišču sredi zelenja.