Prelaz Alpe D'Huaez

Zapustila sva dolino Ubaya in se odpravila proti naslednjemu prelazu, Alpe d'Huaez.

Voziva po jesensko živobarvno odeti pokrajini, ki se počasi poslavlja in se pripravlja na sneg. 

Nekaj časa cesta leži izven alpskega območja, kasneje pa se zopet pokažejo prvi skalnati vršaci, ki so tudi že malo potreseni s snegom. 

Cesta se vije nad strmo in ozko sotesko reke, ki se nato izteka v slikovitoin veliko akumolacijsko jezero, katere visok jez visi nad dolino.

Zadnji del poti, kot ponavadi v zvezi s prelazi, se zagrize v pobočje in v ozkih in dolgih serpentinah hitro premaguje višino. Ta cesta zgleda varnejša, saj bujno drevje zakriva pogled v dolino.

Par serpentin pred koncem se odpre pogled na znano visokogorsko smučarsko sredisče Alpe D'Huaez. 

Vgnezdeno je v idilično pokrajino alpskih skalnatih vrhov in s travo poraslih pobočij hribov. 

Alpe d'Huez, ki je večkrat gostil konec etape Tour de France, je bilo tudi prizorišče zimskih olimpijskih iger leta 1968, se nahaja na nekdanjih gorskih pašnikih vasi Huez, 59 km od Grenobla. Je del masiva Grandes Rousses (3465 m). 

Središče Alpe d'Huez se je razvilo leta 1936 na nadmorski višini 1860 metrov s Pic Blanc, najvišljim vrhom, ki se dviga na 3330 metrih v ozadju.

Njegova smučišča se nahajajo na travnati planoti, obrnjeni proti jugu, na nadmorski višini 1860 m, zato smučarjem ponujajo maksimalno količino zimskega sonca.

Naselje ima 1700 stalnih prebivalcev in 32500 postelj.

Odpira se pogled tudi na oddaljene ledenike, ki se svetijo v soncu. Parkirava v centru smučarskega naselja, ki je v bistvu pravo malo mesto. Sestavljajo ga skupine obsežnih stavb, veliko parkirišč, trgovinic in restavracij, ima pa celo šolo in lepo arhitektonsko zasnivano novo cerkev. 

Ne manjkajo niti bazeni in veliko drsališče. Vse našteto trenutno spi "poletno spanje" in čaka na prvi sneg, ko bo tu živahna množica gostov (do 32.000).

Čez mesto tečejo žičnice do strmin. Vsepovsod so postaje za vstop. Na okoliških strminah samevajo gondole in sedežnice. Na eni od strmin pa so že pognali umetno zasneževanje. Pricakuje se, da bo v naslednjih dneh temperatura padla pod ničlo.

Sprehodiva se skozi naselje in narediva nekaj posnetkov. Zvedrilo se je in malo otoplilo, tako da je bil sprehod prav prijeten

Cime de la Bonette

Jutro je bilo sveže in delno oblačno. Po kosilu se je zjasnilo in otoplilo, bilo je primerno, da se s skuterjem odpraviva na prelaz nad 2800 mnm. 

Tokrat ne bova kolesarila, saj so mišice še malo utrujene, pa tudi zahtevnost trase za naju ni najbolj prepričljiva. :)

Toplo sva se oblekla, dvojne hlače in dolge rokave z bundo, da nama na motorju ne bo mraz. Vožnja je bila resnično čudovita, lepa široka cesta, neverjeno okolje in krasno vreme.

Prelaz Cime de la Bonette se nahaja v narodnem parku Mercantour med dolino Ubaye in dolino reke Tinée. "Cime" v francoščini pomeni "vrh".

Do Cime de la Bonette je vzpon dolg 23,3 kilometra, s pozitivnim vzponom 1587 metrov. Ima povprečni naklon 6,8 %. Najvišja točka je na 2803 metrih nadmorske višine.

Ocenjujejo ga kot najlepši vzpon v Evropi in je druga najvišja asfaltirana cesta v Alpah. Je tudi najvišja točka, ki jo je kdajkoli dosegla dirka Tour de France.

Cesta se iz doline zlagoma vije po grebenu hribov in kasneje zareže v posebno pokrajino, ki bi jo lahko primerjali zaradi rdečkasto zlate barve z Marsom.in seveda  zaradi razgibanosti terena. 

Zlato rjava barva trave in lišajev se meša s temnosivo barvo skal in melišč. 

V zgornjem delu se cesta vije v ostrih ovinkih in je tudi malo ožja. Vijuga skozi čudovito pokrajin pašnikov z ovcami in majhnimi potoki.

 V zadnjih nekaj kilometrih rastlinje zlagoma nadomestijo skalovje in melišča. Večina ceste ni ograjena, čeprav so robovi previsni daleč v dolino.

Ustavljava se, da ujameva to lepoto v objektiv. Razgledi so božanski in sežejo daleč naokrog. 

Nad vrhovi, ki so tu pogosto špičasti in v obliki piramide se tu pa tam vlečejo puhasti beli oblaki, ki sceno le še polepšajo.

Iz ovinka v ovinek je zrak ostrejši. Ko prispeva do gore Cimr de la Bonette, ugotoviva, da je cesta, ki obkroža vrh gore zaprta za vozila.

Parkirava in se peš odpraviva po poti, ki tako lepo obkroža piramidasto goro. Na pogled zgleda vrh kot velik kup temnega grušča. 

Od blizu ugotoviva, da je kamnina podobna suhi glini, ki se kruši v skrilavce in pesek. 

Na tej višini je zrak hladen in redek, kar začutim kot rahel glavobol in težje dihanje. A sprehod je prijeten, saj je poplačan z dih jemajočimi razgledi na vse strani. 

Pot na vrh ni odprta, ker jo popravljajo. Ustaviva se ob skali z obeležjem. Je pa zanimivo, kako lepo cesto so speljali okoli gore tik pod vrhom. Slikovit je pogled na to krožno cesto. 

Ko se vrneva do skuterja, srečava motorista z crčrnogorsko registracijo in ga ogovoriva po naše. Ni naju razumel, ker je bil dejansko Turek, ki trenutno živi v Črni Gori. 

Zadovoljna sva se vrnila v dolino in si tam spotoma obledala še grad hotel in pokopališče nad vasjo.

Razgled na vas je prelep. Franciske Alpe so naredile na naju zelo dober vtis in naju navdušile.

Jausiers pod Cime de la Bonette

Dopoldne sva se odpravila proti najinemu naslednjemu cilju, prelaz Cime de la Bonette.

Na poti sva občudovala obsežne nasade sadja, predvsem rdečih jabolk, za katere je prav sedaj vrhunec obiranja. Povsod ob sadovnjakih stojijo veliki modri zabojniki in čakajo, da jih napolnijo s sadjem. 

Naselja oznanjajo svoja jabolka z velikimi maketami jabolka zapičenega na kol.

 Provansa ne le diši po sivki, pač pa je tudi dom lepega sadja. Leži na obrobju Alp, ki ji nudijo zavetje in rodovitnost. 

Nisem si predstavljala, da je v tem okolju toliko gora in hribov.

Na začetku sva vozila po precej ozki in vijugasti cesti, nad katero visijo skalnate gmote na eni strani, na drugi pa se spušča teren do soteska reke. 

V tem času je vegetacija še vedno bujna, odeta v res tople barvne odtenke, podobno kot na našem Krasu.

Vasi skozi katere voziva, so si zanimivo podobne. Cesta pelje skozi ozko glavno  ulico obdano z visokimi stavbami lepih pastelnih barv in lesenih polken.

Malo pred ciljem se ustaviva ob ogromnem jezu, ki zapira dolino in ustvarja veliko jezero v obliki črke Y. Ta voda je spidaj speljana v širok kanal, ki služi za namakanje vinogradov.

Po nekaj ovinkih lepe ceste prispeva v kraj Jausiers. Nahaja v osrčju doline Ubaye in je obkrožen z ikoničnimi vrhovi in lepotami naravnega okolja narodnega parka Mercantour.

Mesto ponuja tudi manjše jezero in zanimiv grad. Tu je na obrobju lepo travnato brezplačno postajališče za avtodome. Parkirava in se odpraviva na ogled kraja.

Najprej stopiva do belega gradu in na poti slikava še zanimivi obeležje za kolesarki cilj Tour de France v letu 2008.

Nato greva v center slikovite vasice, ki se ponaša s pastelnimi pročelji hiš. 

V bližini je vila Sekvoja z dvemi visokimi sekvojami ob boku. Lastnik je migriral v Ameriko in ko se je vrnil, je zgradil vilo in posadil drevesi.

Zanimiva je zgodba te vasice in okoliških naselij doline. Mnogo naseljencev se je v l19. stoletju preselilo čez Atlantik. Trije bratje Arnaud pa so zasli celo v Mehiko. Kasneje so povabili še nekaj svojih delavcev. Ko so si denarno opomogli, so se vrnili domov in sprožili veliko migracijo v Mehiko. 

Ko so se "Mehičani" vrnili v svojo domačo vas, so pustili svoj pečat v lokalni arhitekturi. Zgradili so velike meščanske vile, ki jim pravijo "mehiške vile" 

Najbolj pomemben je grad Château des Magnans, zgrajem v gotskem slogu in stoji na obrobju zgodovinskega središča. Danes je to luksuzen hotel.

Jausiers vzdržuje močne vezi z Louisiano, zlasti z Arnaudvillom, z mestom, ki so ga ustanovili trije bratje Arnaud. Na plakatih na trgu je zanimiv ponosen naslov "Ko je bila Amerika francoska". 

Ustavila sva se še pred mestno hišo, na kateri se sveti slogan francoske revolucije "Svoboda, enakost in bratstvo", še kako aktualne in pomembne besede za sodobno Evropo. 

Jezuitska cerkev,  z visokim zvonikom in dvemi sončnimi urami na pročelju, domuje pod gričem, na katerm stoji še manjši zvonik. Sprehod zaključiva ob sončnem zahodu