Cassis

Pred dvema dnevoma je v Alph začelo deževati in se je precej ohladilo, zato sva se odločila, da se prestaviva na jug. 

Dobrih 500 kilometrov sva opravila v dveh dneh. Včeraj zvečer pa sva prispela v Cassis in prespala na parkirišču.

Danes dopoldne sva se preselila v bližnji kamp, ki je kljub končani sezoni nabito poln. Večina je Nemcev, ki povsod zmagujejo po številu.

Cassis je priljubljena turistična destinacija, ki jo krasijo slikoviti klifih (falaises) nad  modro turkiznih zalivih, ki se zajedajo v notranjost obale, pravijo jim kalanke (calanques). 

Po podatkih je bilo mesto naseljeno že od antike. V srednjem veku je bil Cassis utrjena ribiška vas, kasneje je užival blaginjo z ribolovom tun. 

 

Slaba dva kilometra po vzpetini navzdol je kamp oddaljen od mesta, ki leži ob lepem ovalnem zalivu. 

Ulice mesta so ozke in lepo tlakovane, pročelja hiš pa slikovita in okrašena s pisanimi lesenimi polkni.

Posebej živahno je na promenadi ob obali, kljer so pastelne hiše, pred katerimi stojijo restavracije. Danes je bil ta del mesta živahno poln turistov. 

Sprehodila sva se do plaže in občudovala mogočno srednjeveško trdnjavo, grad Cassis ki se dviga nad morjem.

Zanimiv je tudi skalnat greben, ki strči v morje. Pogled s pomola, kjer stoji svetilnik, na mesto je lep, saj poleg številnih privezov čolnov lahko občudujes tudi barvite fasade hiš.

Ker mesto leži na pobočju griča, so ulice strme, v mnoge celo vodijo strme stopnice.

Posebej lepa je ulica polna zelenja in cvetličnih loncev.

Obiščeva tudi cerkev Saint-Michel v Cassisu. z lepim portalom iz kamna in pravokotnim stolpom. Njena notranjost, romanske arhitekture ponuja lepe iz kamna izklesane majhne slike križevega pota in velike orgle.

Opisujejo, da je Cassis eden najlepših in najbolj obiskanih krajev na Azurni obali. Vsekakor pa je zanj značilno balinanje v parku, kar pravijo, je francoski nacionalni šport. 

Tudi danes so tri skupine delile pesek v parku in igrale..Bilo je zanimivo opazovati njihovo spretnist pri izbijanju in približevanju balincev.

Vreme je bilo sprva precej jasno, kasneje je zapihal veter in prignal nekaj oblakov. 

Preživela sva prijeten obmirski dan, caka pa naju še par dni v tem okolju.

Smučarsko središče Tignes

Preden se poslovova od Val d'Isera, se sprehodiva najprej do ciljne ravnine slaloma za SP in nato še malo nižje do ciljne ravnine smuka.

Zanimivo je trenutno videti v izteku igrišča in balinišče, ki skužijo poletnemu turizmu v kraju. 

Težko si zamišljam, da ta prostor pozimi služi pomembnemu izteku tekmovanja. 

Kraj krasijo ljubki cvetlični nasadi v izdolbenih hlodih. 

Odpeljeva se še na začetek vasi, kjer kraljujejo velike stavbe, ki skušajo po obliki slediti okoliškim skalnatim vrhovom. Skupina teh stavb nudi nekakšen objem izteku smuka. Trenutno stavbe samevajo in čakajo na obisk v prihajajoči sezoni..

Pot nadaljujeva proti naslednjemu smučarskemu središču. Najprej morava zapeljati na obzidje visokega jezu, ki leži med grebenoma in omejuje jezero. Po njem je speljana cesta do Tignesa. 

Po dobrih štirih kilometrih se odpre planjava, ki jo obdajajo visoke gore in melišča. Pod njimi leži skupina vasi Tignes. ki tvorijo visokogorsko smučišče. Z bližnjim Val d'Isèrom je del smučarskega območja Espace Killy, ki ga povezuje mreža žičnic. 

Vasi Val Claret in Tignes Le Lac sta živahni središči z restavracijami in trgovinami. Poleti območje ponuja poti, golf in kolesarski park ter smučarske proge na ledeniku Grande Mott, ki kraljuje nad dolino.

Parkirala sva ob jezeru in se ob njem sprehodila. Vsepovsod so športna igrišča, skate patki in pumpsteze. Presenetljivo velike so ogromne hotelske stavbe v okolici.

Zapeljeva se vse do zadnjega naselja, kjer je vzpenjača na ledenik, a ob tem času ne obratuje.

Med vožnjo opazim na vrhu gore zanimivo skalo z luknjo. Preverim na spletu in ugotovim, da je to skalna formacija, ki leži na 2800 metrih in se imenuje Uho igle. Res je pdoobna veliki igli, saj ima ogromna skala izdolbeno luknjo naravnost po sredini.

Ogled zaključiva ob travniku, kjer se mirno pase večje število svizcev.

Odpraviva se v dolino. Med potjo narediva par posnetkov večjega slapa, ki napaja

Jez Lac de Chevril zgrajen leta 1952. Vsakih 10 let jez izpraznijo in takrat je baje možno videti staro vas, ki je nekoč ležala pod njim.

Dan zaključiva v dolini v kraju Burg-St. Maurice, kjer bova prespala. 

Pozno popoldne je začelo deževati, kar so napovedovali današnji oblaki. Po dosedanjih popolnoma jasnih dneh morava sprejeti tudi osvežižitev in ohladitev. :).

Prelaz Col d'Iseran

Prespala sva malo izven vasi Val d'Iser, na parkirišču ob istoimenski reki, ki nama je z žuborenjem popestrila spanec.

Vas leži na 1850 mnm, v dolini v obliki črke U, ki jo je oblikoval ledenik. Obkrožena je z visokimi strmimi pobočji, z melišči, travniki in zelenimi gozdovi. 

Danes je Val d'Isère prestižno smučarsko središče, prava zimska meka, kamor se zgrinjajo smučarji iz celega sveta in se izvaja svetovni pokal v smučanju.

Okoliške gore namreč ponujajo izjemen sneg in smuko. Kar polovica smučišč se nahaja v narodnem parku Vanoise. Prelepo okolje ponuja bogato in živahno dejavnost skozi vse leto.

V zimskem času tu žičnice omogočajo dostop do lokacij, kot sta strma Face de Bellevarde, črna proga, in ledenik Grande Motte, znan celo po poletnih smučiščih. 

Zjutraj, ko sonce pokuka v to ozko dolino, dobijo gore zlat pridih, res je čarobno.

Dopoldne se s kolesi odpraviva na najin tretji prelaz na tem potovanju, Col d' Iseran. Ta gorski prelaz je najvišji asfaltirani prelaz v Alpah.in poleti priljubljena kolesarska in še bolj motoristična pot. 

Leži na nadmorski višini 2770.

Na koncu doline reko prečka Charlesov most in tu se začenja dolga in vijugasta gorska cesta v osrčje francoskih Alp. 

Cesta se zlagoma dviguje (7% povprečno), serpentine pa ponujajo poleg napora tudi prekrasen razgled na dolino, vas z reko in vznemirljive okoliške vršace.

Vleče se dobrih 11 kilometrov navzgor, vsaj od loder sva štartala midva. Obcestni kamni, skupno jih je vsaj 16, vsak kilomezer prijazno sporočajo kolesarjem, koliko kilometrov je še pred tabo, kakšen poprečen naklon te čaka v naslednjem kilometru in na kateri nadmorski višini si trenutno. Podobni kamni so na vseh prelazih tu okoli.

Promet je bil sprva zaradi zgodnjega dopoldneva še skromen, a se je iz minute v minute gostil, saj je sobota in prost dan. 

Motoristi si dajo duška, ko polagajo ovinke in glasno dodajajo gas. Veliko je tudi prestižnih avtomobilov, ki spuščajo glasove, kot na dirki.Kar živahno dogajanje sredi Alp.

Tokrat sem v vožnji s kolsom prav uživala, saj mi je vsaj malo podpore nudila elektrika mojega novega Scotta. Čisto drugačno počutje je, čeprav sem uporabila le prvo stopnjo pomoči. Na bolj položnih odsekih pa sem vozila brez električnega pogona. :)

Zadnjih par ovinkov je bilo bolj strmih, pa tudi noge so bile že utrujene, a vabil je prelaz. Proti koncu je pihal hladen veter, ki je bil dobrodošel med vožnjo.  

Končno dosežem prelaz, širok plato s parkirišči polnimi motorjev in koles, živahno slikanje ob tabli, ki označuje kraj in nadmorsko višino prelaza.

Parkirala sem, se hidrirala, pojedla mini sendvič, občudovala razgled in čakala, da prikolesari tudi Bojan, on seveda brez pomoči elektrike.

Prelaz ima lepo lego, ki se odpira na dve dolini, ponuja pogled na vrhove z ledeniki in lepe lege smučišč.

Slikala sva se s kolesi pred oznako prelaza za spomin doseženega.

Pot nazaj ni bila enostavna, saj moraš ves čas vestno pritiskati na zavore. Ni mi všeč vožnja navzdol, a to seveda spada zraven, ni kaj