Do polotoka Hel

Dopoldne sva še enkrat zapeljala skozi 

Pobierowo in se odpravila naprej proti več kot 330 kilometrov oddaljenemu polotoku Hel. 

 Vožnja ni bila prav prijetna, saj nekaj časa voziva po avtocesti, zaradi del na cesti pa večino časa po lokalnih ožjiih cestah, ki so obdana z visokimi drevesi. 

Pokrajina je ravninska in na obe strani se raztezajo žitna ali krompirjeva polja. Krompirju pravijo "ziemniak" ( iz zemlje). 

Šele pozno popoldne sva prispela na zacetek polotoka in se počasi bližala cilju. Z druge strani se je vila neskončna kolona avtomobilov, ki so zapuščali ta oblegani polotok.

Vsekakor se bova morala vračati prej, da ne bova ujeta v ta gosti promet. Pobrskala sem po nekaj podatkih o tem polotoku.

Polotok Hel je med bolj slikovitimi destinacijami na Poljskem, kar sva opazila že od daleč. Nad morjem se je vrtinčilo nešteto pisanih jadr kajtov in dolga vrsa vracajočih vozil ni bila nič manj prepričljiva.

Polotok je dolg 34 km, širok na začetku 200 m in na koncu 2,5 kilometrov. Slovi po pešcenih plažah, sipinah in borovuh gozdovih. 

Ustavila sva se v mestecu Jastarnia, kjer sva na srečo dobila prostor, saj je v sezoni tu vedno veliko obiskovalcev.

Najprej sem šla do bližnje plaže in uživala ob pogledu na srfarje in kajtarje, ki so se razposajeno prepuščali vetru in brzeli po plitkem morju. Kar zavidam jim ta občutek svobode in lebdenja v zraku. 

Plaza na polotoku Hel

Jutri bova s kolesi raziskala konec rta. Še že veselim

Ob obali do Pobierowo

Dopoldne sva nadaljevala pot proti domu, a seveda naju čaka še kar nekaj ogledov na Poljskem in še khe proti domu. 

Odločila sva se za pot bliže obali, zato sva se kar velik del vozila po slabi in ozki cesti mimo skromnih vasi. Tu pa tam so bile tudi prave vile z urejenimi vrtovi, a sicer tipično zaledje. 

Ustavila sva se v kraju Pobjerow na plaćljivem parkirišču v mestu. Že po par korakih sva ugotovila, da je Pobierowo priljubljena turistična destinacija v Zahodnem Pomorjanu, saj se je na glavni ulici in v gostiščih trlo ljudi.

Mesto leži ob obali leži Baltskega morja, kar privablja mnovge domače in tuje turiste.  

V bližini je več večjih mest, zato je to enkraten kraj za sprostitev in dopust in v poletnem času zelo priljubljena destinacija.

Sama vas šteje le skromnih 1184 prebivalcev, ki pa se v sezoni pomnožijo z večkratnikom. 

Sprehodila sva se po glavni ulici, kjer je mrgolelo obiskovalcev. Veliko je družin z otroki, mladih in tujcev. 

Ob cesti so številne manjše in večje restavracije z že na pogled okusno hrano, ki se vrti na žarih. Veliko je sladolednic vseh vrst in seveda stojnic z razno kramo.

Po ulici, kjer skoraj ni avtomobilov, se mladci vozijo na električnih motorjih z debelimi kolesi, tu je veliko otroških vozičkov in skirojev. Popolna morska atmosfera.

Žal ne morem kupiti ničesar, ker sprejemajo le zlote in nobenih plačilnih kartic. Usoeva pa kupiti okusen mango sladoled in z nim se sprehodiva do 2 km oddaljenega objekta.

To je ogromen hotel posebne oblike s 1200 sobami, pravi monstrum ob obali. Donjega se ne da dostopati. Pišejo, da bi ga morali odpreti že pred štirimi leti, a zaradi težav še vedno ne obratuje. 

Bojan je želel videti, kako zgleda hotel z obale, zato sva se odpravila do prve dostopne točke do morja. Nad obalo je namreč ograja in dostop je možen le po urejenih stopnicah.

Med potjo naletiva na znamenito hišo Ewy Broun, Hitlerjeve ljubice. Je v ne preveč zglednem stanju sredi zelenja. Zgleda, da je prepuščena počasnemu propadanju in objektu urbanih grafitov.

Pred nama je bila dolga peščena obala z bujnim zelenjem v ozadju. Baltsko morje lenobno liže peščene površine, malo dalje pa valovi rišejo bele ovalne črte. Čeprav ni prav toplo, je tu kar nekaj kopalcev na plaži in v morju. 

Uživam v prijetnem šumenju valov in sicer mirni sceni. Pesek je sipek in po njem se težko premikaš, zato se jaz prijetno namestim na bližnji klopci, Bojan pa se odpravi do dobrega pol kilometra oddaljenega hotela, da ga slika.. res je ogromen..

Vračava se in raziskujeva preostale ulice mesta. Pozno zvečer se je razvila manjša nevihta z grmenjem, a ne za dolgo.

Danes je spet delno sončno. Dopoldne si greva ogledati "magic house", na glavo obrnjeno hišo, ki kot pravijo ni samo v tem kraju. 

Ščečinska laguna

Dopoldne je občasno pršilo, zato sva prestavila kolesarjenje na popoldanski čas. Tu se vreme zelo hitro spreminja. Pride oblak, spusti odvečno vodo in že posije sonce. 

Najin cilj danes je bila velika Ščečinska laguna. Kolesariva skozi mesto Šwinoujscie po široki kolesarski stezi. Mesto se res lahko ponaša tudi z odlično infrastrukturo. 

Ko sva prispela na obrobje mesta, ki se razteza na velikem področju, sva zavila proti drugemu mejnemu prehodu. Tudi tu stoji obmejni policist z uradnim vozilom,  ki naju le pozdravi.

Malo naprej leži nemško mestece Kamminke na obali velike lagune. Zanimiva je podobnost kraja našim prekmurskim vasem. Celo slamnate strehe imajo. 

Ustaviva se na manjšem zelenem rtu s klopcami in velikim spomiskim sidrom. Laguna je na obali posejana z močvirnim rastlinjem.

Szczecinska laguna leži ob izlivu reke Odre, ki si jo delita Nemčija in Poljska. Od Pomeranskega zaliva Baltskega morja ga ločujeta dva otoka. 

Naravni park Szczecin Lagoon se nahaja na severovzhodu Nemčije na meji s Poljsko. Obdan je s prostrani gozdovi, neokrnjeno obalo in posejan z lagunami, mokrišči in šotišči.

Voda v jezeru je motna in plitka, spominja me na Blatno jezero. Zvedrilo se je in pot nazaj je bila prijetnejša. 

Ustavila sva se na mestni promenadi, kjer se je trlo obiskovalcev, ki so jih zabavali poulični muzikantje. Prijena živahna atmosfera obmorskega mesta.

Zlila sva se z množico in se posladkala z dobrim sladoledom.