Že dopoldne sva se odpravila na planinski pohod. Sončno toplo vreme je kot nalašč za tak podvig, saj naju čakajo lepi razgledi na mesto Svolvaer in otočje v zalivu.
Nad Svolværjem stoji ikonična skalna formacija Solvergeita, ki spominja na kozja ušesa in za njim Fløya, veličastna gora.
Tudi tu so strmo pot po pobočju prav šerpe zgradili skalnate stopnice, ki jim pravijo »Hudičevo stopnišče« (Djeveltrappa) in so že same po sebi atrakcija in izziv.
Podvig sva začela, ko sonce še ni doseglo stopnic. Ker sva imela občutek, da teh 505 stopnic v primerjavi s 1203 v Tromsoju, pač ne bo težko prehoditi, sva bila kar pogumna.
A stopnice se tu dvigajo cik-xak strmo navzgor in so mestoma visoke. Potrebuješ močne stegenske mišice in dobro sapo. Na srečo so vsake toliko urejene kamnite klopi, da se nadihaš in sprostiš kolena.
Stopnišče so zgradili leta 2019 in vodi v dve smeri, desno pod znamenito skalno formacijo Solvergeita in levo do Hudičovih vrat (Djevelporten).
Ko sva prispela do razpotja, sva se odpravila desno proti Solvergeitu, kjer sva videla, da plezajo na vrh te skale. Steza je bila vse ožja in ožja in na vrtoglavo strmem pobočju.
Zaradi višine in strmine se me je lotila vrtoglavica. Odločila sva se, da po stranski stezi prečkava pobočje in se priključiva poti proti Djevelportnu. Ni bilo ravno lahko hoditi po velikih kamnih in skalah, a vendar manj travmatično.
Na slemenu sva se priklučila večji skupini pohodnikov. Najprej sva z manjšega grebena na sredini opazovala otoke in mesto spodaj, naredila nekaj posnetkov, potem pa zagrizla v stezo, ki je vodila naravnot navzgor po kamnih, skalnih hrbtih in zaključila z zadnjimi šerpa stopnicami.
Še dobro, da sva vzela s seboj pohodniške palice, ki so pomagale pri prenosu teže in stabilnosti. Čisto na vrhu strmih stopnic naju je čakalo lepo presenečenje.
Velika skala vkleščena med dvema gorskima grebenoma. Razpoka s pogledom na dolino, nad razpoko pa zagozdena skala, ki je ustvarila prekrasen most, je atrakcija tega kraja
Pogled v dolino je zanimiv, še bolj pa so bili zanimivi posnetki tistih, ki so si upali zledti na hudičev most in ovekovečiti svoj podvig. Med njimi je bil tudi Bojan. Lep spomin na ta dan.
Trplenja še ni bilo konec, saj naju je čakala še zahtevna pot mavzdol, ki je bila previdnost pred zdrsi in padci na mestu..
Spust je traja celo uro. Bila sva le na višini 590 mnm, a ker sva jih dosegla naravmost navzgor sva imela občutek veliko većje višine ;). Sonce je peklo, skake so bile močno segrete, sence pa skoraj nikjer. Pijača in banana sta prišla prav med potjo.
Ugotovila sva, da lepote Lofotov lahko uživas v udobju svojega vozila, ali peš in ti nudijo pravi užitek, ali pa se odločiš malo trpeti, zato da užiješ še nekaj več. ;)
Pripravila sva si kosilo in se po njem odpravila proti Nusfjordu. Nusfjord je ribiška vas, ki leži na južni obali otoka Flakstadøya. Pravijo, da je skriti biser Lofotov in eno najstarejših in najbolje ohranjenih ribiških vasi na Norveškem.
Vožnja do tja je dolga, poteka po ravni cesti v notranjosti otoka, preko par slikovitih mostov in 2 kilometra dolgem podmorskem predoru. Na koncu pa je treba obvoziti velik fjordski zaliv.
Cesta do Nusfjorda je precej ozka. Kmalu opaziva zanimive rjave skalnate pečine, ki štrčijo iz morja in v zadnjem ovinku se prikazejo prve hiše vasice.
Posebnost vasice je dejstvo, da je v privatni lasti in je za njen ogled treba plačati vstopnino. Po 17:00 pa je ogled prost.
Nusfjord leži čisto na koncu ceste, daleč od preostalega prometa na Lofotih, obdan z najvišjimi gorami in temno modrino morja.
Sprehodila sva se do manjše vzpetine, od koder sva imela kep razgked na vasico.
Nato sva obhodila še center, kjer so tri restavracije, ki baje ponujajo lokalno hrano. Pogrešava gostilnice ali kioske z ulično hrano na ribji osnovi. Nikjer nisva bašla kaj takega, ker zgleda to ni v njihovi kulturi.
Srečala sva še kamperista iz Maribora, ki se tudi potepajo tod okoli. Pozno popoldne sva poiskala prostor za prenočevanje in tako zakljućila precej utrujajoč a lep dan
