Skittenev

Zadnji dan v Tromsu sva posvetila vožnji s skuterjem ob obali fjorda proti severu. Prometa skoraj ni bilo, zato sva uživala ob ogledu obale, zaliva in goratih otokov na nasprotni strani morja. 

Zanimivo, kako zelo je obala obljudena. Ob obali so manjši osameli zaselki in nekaj vasi. Proti severu se odpira pogled na še vedno malo zasneženo gorovje.

Kakšen mir na cesti in v morju, ni prometa ne na festi ne na morju. Tu se človek spočije od našega prekomernega prometa in vsakodnevnega hitenja.

Uživala sem v posnetkih zrcaljenja gora in oblačkov v mirnem morju. Obala ima ovalne zalivčke in rte, kjer so ribiški čolni in lesene koče.

Po 21 kilometrih sva prispela do vasi Skittenelv, kjer je na obrobju vasi večji kamp. Tu sva se ustavila in si ga ogledala. Poleg prostorov za avtodome, šotore in prikolice ponuja tudi lesene hiške, kolibe na koliščih, znan je celo po steklenih kabinah.

Na vhodu je tipi šotor in lesene klopi. Sprehidila sva se po obali in nabrala nekaj lepih kamenčkov za spomin. 

Na poti nazaj sva se odpeljala do Tromsa, prečkala most in se odpeljala proti severnemu delu otoka Tromsøja. 

Otok je gosto poseljen, na severnem koncu pa gosti industrijske hale, bolnico in glavno stavbo ptistanišča, kjer je danes stala velika križarka.

Odpeljala sva se še do letališča in čisto od blizu opazovala gost promet letal. Nato sva prečkala otok po cesti, ki vodi čez hrbet otoka in se ustavila v lokalnem skakalnem centru, kjer sta dve veliki skskalnici in nekaj manjših.

Brez snega objekti samevajo nad mestom in čakajo na novo sezono. Tromsø je dobro opremljen z zimskimi središči.

Pozno popoldne sva se vrnila "domov". Bil je lep topel sončen dan. 

Tromsø

Včeraj sva uživala ob pogledu na mesto od zgoraj, danes pa sva ga šla preverit še v njegovo drobovje. 

Rumena pika je kraj, kamor sva se nad mesto vceraj peš povzpela po Šerpa stopnicah.

Dopoldne sva malo lenarila, brala, Bojan pa je poskrbel, da se vratca zamrzovalnika zopet dobro zapirajo.

Po kosilu sva pripravila kolesi in se odpeljala do mesta. Avtodom sva parkirala par kilometrov bolj na vzhodu mesta, na pobočju hriba. 

Vožnja je bila prijetna, ker do mosta pelje kolesarska steza. Posebno doživetje je vožnja po mostu, ki povezuje otok s celino, saj je ena zaščitena stran ob cesti namenjena pešcem, druga pa kolesarjem. 

Most se penje čez morsko ožino med celino in otokom in je na sredini visok, da ladje lahko vozijo pod njim. Kolesarski del teče po kovinskih ploščah, ki glasno pojejo, ko pelješ čeznje, na desni pa je ograja in pogled v globino.

Most je precej prometen za vse udeležence. Spust na drugo stran pa je kar strm in se konča na travnati površini.

Mesto Tromsø pogosto imenujejo »Pariz severa«. Ta vzdevek izvira iz obdobja razcveta mesta v 19. stoletju, ko je bil Tromsø rastoče središče trgovine.

Najprej sva se odpravila v center, kjer sva se posladkala s sladoledom, čeprav je danes malo hladnejši dan.

V bližini stoji manjša stara lesena  cerkvica, ki pritegne mnoge oči mimoidočih. 

Središče Tromsoja je prijetno, stavbe so pisane in lesene, tu je veliko restavracij, trgovin, kavarn in večina hotelov. 

Pot nadaljujeva s kolesi v rokah, ker je center mesta namenjen le pešcem. Danes se jih je veliko sprehajalo po široki ulici, saj je sobota.

Tudi vrtovi restavracij so bili polni gostov.

Na spodnjem delu centralne ulice stoji mestna katedrala. Pomembna je, ker je edina norveška protestantska katedrala iz lesa. Pred njo je lep park. Danes je bila tam ravno poroka.

Pot sva nadaljevala proti pristanišču, kjer so bile zasidrane med drugimi velika potniška križarka in vojaska ladja.

Od tod je lep pogled na most, ki se konča v bližini prekrasne bele Arktične katedrale.

Tokrat nisva obiskala nobenega muzeja, saj sva to opravila pred dvemi leti. Vrnila sva se v kamper in med potjo opravila še nakup hrane. 

Tromsø, biser s severa

Zbudila sva se v toplo sončno jutro. Zgleda, da je poletje le dobilo vstopnico tudi na sevru. Bojan se čudi, bolj ko greva na sever, topleje je :). 

S parkirisča imava lep razgled na mesto in zaliv. Po zajtrku se odpraviva peš do bližnjega smučušča, ki je nastalo pred kratkim. 

Tu so vlečnice, zgradbe, restavracija in en velik s plastiko pokrit kup. Na vratih piše, "Snow dome" ali snežena kupola. Eden izmed delavcwv nama pove, da so notri ledene skulpture. Trenutno ni možen ogled. 

Z griča imava lep jutranji razgled na mesto na otoku. 

Tromsø je največje mesto v severni Norveški, s 79.421 prebivalci, ki ga krasi osupljiva arktična pokrajina in ima bogato zgodovino. 

Gnezdi nad arktičnim krogom na arhipelagu fjorda. Lep je kot razglednica. Tu lahko doživiš severni sij pozimi, medtem ko poleti občuduješ polnočno sonce.

Kljub oddaljeni legi je mesto znano po bogati kulturni sceni in najsevernejši univerzi v Evropi.

Pišejo, da je Tromsø zanimivo raznolik, saj gosti v mestu več kot 100 narodnosti, kar prispeva k njegovemu živahnemu mednarodnemu vzdušju.

Večina mesta, vključno z mestnim središčem, univerzo in letališčem, se nahaja na Tromsøyi, majhnem otoku, obdanem z dramatično arktično pokrajino črnobelih gora v polkrogu.

Je pa mesto več kot to, saj se razteza tudi na celini in drugih otokih. Zaradi tako razgibanega terena ga krasita dva visoka mostova in en dolg podmorski tunel, ki skupaj zagotavljajo gibljivost in pretočnost mestnega in zunanjega prometa.

Mesto ima zaradi toplega vpliva Zalivskega toka relativno milo podnebje ( od -14 do 28°C) v primerjavi z drugimi kraji na isti zemljepisni širini. 

Prepoznavna ikona mesta je Arktična katedrala. odprta od leta 1965. Prevzame te s svojo osupljivo modernistično zasnovo, ki je v sozvocju z okoljem v tem dramatičnem okolju. 

Pogosto jo zamenjujejo z glavno katedralo, v središču mesta in je v nasprotju s to, očarljiva lesena cerkev, znana kot najsevernejša protestantska katedrala na svetu.

Moram priznati, da je mesto "it's a must" in ga priporočam vsem, ki se podajo tako visoko na sever.

Popoldne se podava preveriti novost v kraju, to so Šerpa stopnice (1203 kamnitih stopnic), ki vodijo do razgledne tocke nad mestom, kamor sicer vozi gondola. V kar nekaj krajih so gradnjo kamnitih stopnic izkušenim šerpam. 

Peljeva se s skuzerjem do točke, kjer se začne pot proti vrhu grebena nad mestom. »Šerpa stopnice« se nahajajo v bližini kabinske žičnice in predstavljajo alternativno varjanto poti do vrha znamenite gore Storsteinnen. 

Najprej hodiva po uhojeni poti, ki vodi naravnost navzgor. Malo kasneje so se začele kamnite stopnice, za moj korak občasno visoke, a urejene in speljane vijugasto navzgor proti vrhu. 

Pri hoji so mi pomagale planinske palice. Veliko ljudi se je že vračalo v dolino. Vzpela sva se dobrih 340 m višinske razlike po precej strmem vzponu. 

Ko sva dosegla vrh, je bil trud poplačan z neverjetnim razgledom na zaliv in mesto. Celoten rob hriba s planjavo je zašciten z ograjo, tako, da imaš razgled na vse strani. 

Na vrhu je bilo veliko ljudi, ki so se pripeljali z žičnico. Vse nas je prevzel neverjeten razgled. Telefon je pomagal vtisniti si vso to lepoto za dalj časa. 

Zadovoljna sva se vrnila po isti poti, ki nudi številna počivalisča in osupljive razgledne točke. 

Tromsø res ne razočara in če ti je tudi vreme naklonjeno, potem je doživetje nepozabno. Ugotavljava, da določeni kraji tudi po većkratnem obisku še vedno postrežejo s čim zanimivim