Otok Ischia

Za nama je še en celodnevni skuter izlet, tokrat po otoku Ischia. Zjuteaj sva se zgodaj odpravila do pristanišča in se s prvim trajektom odpeljala do otoka Ischia.

Ischia je vulkanski otok, tako kot ostali v Neapeljskem zalivu. Je pa največji izmed Flegrejskih otokov. Naseljen je bil že od bronaste dobe. 

Pišejo, da je njegova posebnost z minerali bogata termalna voda, ki v več kot 130 vročih vrelcih brbota na mnogih plažah. Ischia je prav zato znana kot italijanski zdraviliški otok. Zaradi bujne poraščenosti ga bojda imenujejo tudi Zeleni otok.

 Ko sva se izkrcala, sva najprej poiskala turistično pisarno in dobila zemljevud otoka in prijazno razlago, kaj je zanimivo na otoku.

Nato sva se ga odpravila raziskovat. Peljala sva se najprej do srednjeveškega aragonskega gradu, ki sameva na skalnatem otočku povezanim z mestom s kamnitim mostom. Ker imava omejen čas le na 7 ur, si gradu nisva ogledala. Naj ostane kaj še za drugič.

Zatem sva začela krog okrog otoka. Peljala sva se mimo obale, kjer v morju med valobrani stoji slikovita skala v obliki gobe.

Malo naprej sva imela sadno malico in kupila sva nekaj lokalnih sladic, saj za kakšen daljši postanek za kosilo ni bilo časa.

Ischia je razmeroma velik otok z šestimi različnimi mesti in njihovo okolico in je gosto poseljena z dobrimi 65.000 prebivalci.

V pričakovanju posebnega doživetja sva se odpeljala do plaže Sorgeto. Pot je iz naselja vodila strmo navzdol. Zagledala sva globoko zarezo do morja in visoka grebena nad plažo. 

Zgoraj parkirava skuter in se podava do zaliva po 234 stopnicah, ki vodijo do plaže. Splača se potruditi, še posebej izven sezone, saj so izviri vroče vode med skalami na plaži enkratni. 

Vroča voda se meša z morjem in ustvarja naravne bazene in kopalne kadi različnih temperatur in velikosti.

Kako vroča je voda, sem občutila kaj kmalu, stopila vanjo in odskočila ter tako spravila v smeh tiste, ki so se že namakali. Kasneje sem tudi sama pospremila z nasmehom podobne poskuse obiskovalcev. 

Uživala sva v družbi Francozov in Italijanov in izmenhala nekaj misli. Ker je bila plima, sva občutila hladne valove z ene strani, na drugi strani pa pekoče oblivke termalne vode, ki prihaja iz kadečih se izvirov v kamenju. Res nekaj posebmega 

Zaliv Sorgeto privablja veliko domačinov, še več pa turistov iz Italije in z vsega sveta v vseh letnih časih.

Osvežena in pregreta od vode in sonca sva se odpravila dalje do slikovite vasice Borgo di Sant'Angelo. Že od daleč opaziva kopasti otoček, ki je z nasipom povezan z mestecem.

Sant'Angelo velja za luksuzni del Ischie. 

Kraj ni velik, ima pa krasno lego in lepe in slikovite hiše. Dostopen je po ozki vijugasti cesti z lepimi razgledi. 

Čas se nama je počasi iztekal, zato sva se odpravila nazaj proti mestu Ischa. Cesta je speljana po pobočju najvišjega hriba otoka, (skoraj 800 mnm). Ustaviva se na nekaj najlepših razglednih točkah in uživava pogled na naselja in okolico.

Zanimivo, da so na tem otoku stavbe povečini nizke z ravnimi strehami, v nasprotju z mestom na otoku Procida, ki ima pretežno visoke stavbe. 

Peljala sva mimo velikega akvadukta, ki je napajal mesta z vodo.

Ischio krasijo velika drevesa oranževcev in limonovcev, na katerih visijo polkilogramski limoni.

Čeprav je otok, je na njem promet gost in neprestan. Veliko avtomobilov je parkiranih ob poti, zato je potrebno voziti previdno. Domačini s skuterji švigajo po desni in levi, kjer je le prostor, da pospešijo potovanje. Kako je šele v visoki sezoni. 

Potep sva zaključila v pristanišču Casamiciciola in to prav v trenutko, ko je priplul najin trajekt. Res sva dobro načrtovala pot in čas.

Za konec naj povem, da me je Procida bolj očaral kot Ischia. Oba pa sta pa vredna obiska

Monte nuovo, Tempelj Serapis

Danes je prijeten pomladanski sončen dan. Zajahava skuter in se odpeljeva do bližnje Nove gore, Monte nuovo. Včerajšnji dan je bil kar zahteven a prijeten, saj sva prehodila slabih 15 km in to čez drn in strn. Posledično danes malo manj hoje. 

Monte Nuovo je najnovejša vulkanska gmota Campi Flegrei, vulkanske kaldere blizu Pozzuolija in Bacolija. Nahaja se v bližini jezera Lucrino.

Nastala je med 29. septembrom in 6. oktobrom leta 1538, ko je prišlo do vrste uničujočih potresov in sprememb nadmorske višine. ki je izbruhnil vulkan in je pod seboj uničil srednjeveško vas.

Tu je bil prvi izbruh v sodobnem času, ki ga je opisalo veliko število prič. Vas termalnih kopališč, ki je bila naseljena že od starorimskih časov. Njeni termalni vrelci so popolnoma izginili pod Monte Nuovo, tako da natančne lokacije vasi ni več mogoče ugotoviti.

Pod vznožjem gore parkirava in se peš odpraviva po uhojeni poti proti vrhu kraterha.

Za to goro je značilna bujna vegetacija vse do dna jraterja. Trenutno cveti veliko rumenih in belih grmov, zato je še lepši sprehod. Pot se imenuje Sentiero do boca vulcanica. 

Zgoraj se strza zoža in grmovje tvori obok nad njo. Na veliko mestih so razgledne točke. Na jugu so tik nad strmo steno kraterja, na severu pa se ponujajo razgledi do dna kraterja in na bližnji zaliv z otoki.

Obhodiva celoten krater in nato nadaljujeva s skuterjem do mesta Pozzuoli. Tu se ustaviva v ikoničnih arheoloških ostalinah templja s tremi visokimi stebri, ki so simbol mesta.

Templju je ime Macellum of Pozzuoli je bil macellum ali tržnica rimske kolonije Puteoli, danes mesto Pozzuoli. Izkopali so ga v 18. stoletju je odkritje Serapisovega kipa pripeljalo do tega, da je bila stavba napačno identificirana kot mestni serapeum ali Serapisov tempelj.

Trije stebri iz marmorja so 14 m visoki, poleg so bile tri niše, namenjene cesarskemu kultu in bogovom, ki so varovali trg ( genius macelli ). 

V središču dvorišča stoji tholos (premer približno 18 m), krožna zgradba iz opeke, dvignjena več kot meter od tal in obdana s 16 korintskimi stebri iz rožnatega afriškega marmorja, visokimi več kot pet metrov, z osmerokotno fontano v središču. 

Prostori ob stebrih so ovalno obdani in zaokrožajo celoto tega obsežnega prostora.

Mesto je Lepo uredilo to zgodovinsko najdbo in ji dalo osrednjo pozornost.

Kipe iz najdišča so prestavili v muzeje In bližnje palače. Na steni bližbnje stavbe je umetnik v keramiki pozstvaril zgodovinsko sceno templja.

Celotno področje je podvrženo periodicbemu nižanju oziroma dviganju tal. Ta pojav imenujejo bradiseizem, zaradi velike gmote magme pod tem področjem. Smatrajo, da je to področje, področje super vulkana. 

Flegrejska polja so obsežno obmocje vulkanskega izvora. 

Tu je eden najnevarnejših supervulkanov na svetu (tudi Yellowstonski park je podoben). Je veliko nevarnejše kot Vezuv. Zadnji izbruh supervulkana je bil tu pred 40.000 leti in je vplival na celo Evropo. Na srečo caldera ne kaže znakov bližnjega izbruha.

Otok Procida

Zjutraj sva se odpravila na bližnji otok Procida. V bližini postajališča je avtobusna postaja, kjer sva počakala na pravi avtobus do oristanišča.

Naj pojasnim, da je to kar velik zalogaj, saj avtobusi nimajo številk, in če nisi domačin se težko znajdeš. Postajališča so na zahtevo, zato sva ustavila prav vsakega, ki se je peljal mimo. Šele četrti je bil pravi. Soferji so prijazni in ti vedno pomagajo. 

Ko sva končno dočakala pravi avtobus, pa nisva imela vozovnice, saj jo moraš kupiti v tabakeriji, a tega nisva vedela. Šofer nama je svetoval, da si naloživa aplikacijo njihove družbe, kar sva storila, a registracija nama ni uspela. Na koncu sva se peljala brez vozovnice. 

Iztopila sva v mestu Pozzuoli, kjer je pristanišče. Odločila sva se, da za povratek takoj kupiva vozovnici. S pomočjo lokalcev sva našla kiosk, kjer so prodajali vozovnice. 

A to še ni bil konec najine odisejade z vozovnicami. Prodajalec nama mi znal prodati prave, ker so vse storitve v Italji privatizirane, omejene na občine in to mesto leži v blizini več občin. Priznal je, da to za turiste ni prijazno, a tudi zanj ne, ker ne more svetovati. Pokazal nama je namreč vsaj 6 različnih tipov vozovnic razlicnih prevoznikov. 

O uboga EU, skoraj nič ni poenoteno, nic ni človeku prijazno. Žal!!!

Končno sva se vkrcala na trajekt za otok Procida. Vožnja traja dobrih 25 minut. Vreme je sončno in tudi zrak je danes toplejši.

Procida je eden od Flegrejskih otokov ob obali Neaplja. Leži med rtom Miseno in otokom Ischia. Ima pa svoj majhni satelitski otok Vivara.

Zanimiva je njegova oblika, saj spominja na psička z repom (otock Vivara).)

Otok obsega manj kot 4,1 kvadratnih kilometrov. Njegova obala je, zelo razčlenjena in meri 16 km. Hrib Terra Murata se dviga 91 m nad morjem in je najvišja točka na otoku. Z višine so lepo vidne oblike vulkanskih kraterjev.

Mesto Procida,slovi po barvitih hišah, ki pridejo še bolj do izraza ob modrini morja.

Procida te prevzame s svojo osupljivo obalo, slikovitimi pastelnimi stavbami in prijaznimi domačini.

Takoj sva se peš pdpravila raziskovat otok po navodilu prijazne uslužbenke v info centru.

Najprej sva si želela ogledati zgodovinsko jedro, zaselek Terra Murata , ki je srce otoka. ,

Odpravila sva se do skalnatega grebena, kjer je utrdba in cerkev. Od tod je prekrasen razgled na južno obalo mesta z neverjetno barvitimi in slikovitimi stavbami. 

Zanimiv ostanek starega kipa v travi je pritegnil najin pigled.

Spustila sva se po strmih stopnicah do obale in se ustavila v prijetni restavraciji ob obali.

Po okusnem kosilu, jaz sem izbrala jed z zajčjim golažem, ki je tipična jed otoka, 

Bojan pa testenine z morskimi sadeži, sva se po stopnicah povzpela na zgornji plato mesta.

Mesto se ponaša z zelo ozkimi ulicami, po katerih pa poteka gist promet manjßih avtomobilov, skuterjev in koles. 

Je živahno in spominja na čebeljak, ki se ne umiri. Visoke stavbe, ki oblikujejo ozke ulice so polne balkonov, sušilnih vrvi z oblačili.

Hoja po teh ulicah ni najbolj prijetna, ker se moreš kam umakniti pred avtomobili. 

 

Mesto se zdii brezčasno, v idiličnem okolju ribiških čolnov in majhnih zaselkov raztresenih po gričih. Skoraj ni neposeljenega pobočja na otoku.

Ta zanimiva sredozemska lepotica je navdihovala tako literaturo kot filme. Za podroben ogled zgodovinskih stavb bi si morali vzeti kar dva dni.

Sprehodila sva se tudi ob dolgi plaži, ki jo že urejajp za sezono.

Zanimiv je otoček Vivara, ki je z mostom povezan s Procido. Je,zaščiten naravni otok in vodeno dostopen ke ob vikendih.

Prehodila sva več kot 12 km v dobrih petih urah. Sonce je prijetno božalo vse do poznega popoldneva. 

Ob šestih sva se vrnila na kopno, precej utrujena komaj pričakala avtobus iz Napolija in se vrnila v kamper. 

Ljubo doma, kdor ga ima. Pripravila sva si večerjo, se stusirala in pregledala nabor današnjih fotografij. 

Ialijani so naju prijetno presenerili, saj imajo restavracije ŵifi, tako sva lahko shranila posnetke v oblak