Otok Procida

Zjutraj sva se odpravila na bližnji otok Procida. V bližini postajališča je avtobusna postaja, kjer sva počakala na pravi avtobus do oristanišča.

Naj pojasnim, da je to kar velik zalogaj, saj avtobusi nimajo številk, in če nisi domačin se težko znajdeš. Postajališča so na zahtevo, zato sva ustavila prav vsakega, ki se je peljal mimo. Šele četrti je bil pravi. Soferji so prijazni in ti vedno pomagajo. 

Ko sva končno dočakala pravi avtobus, pa nisva imela vozovnice, saj jo moraš kupiti v tabakeriji, a tega nisva vedela. Šofer nama je svetoval, da si naloživa aplikacijo njihove družbe, kar sva storila, a registracija nama ni uspela. Na koncu sva se peljala brez vozovnice. 

Iztopila sva v mestu Pozzuoli, kjer je pristanišče. Odločila sva se, da za povratek takoj kupiva vozovnici. S pomočjo lokalcev sva našla kiosk, kjer so prodajali vozovnice. 

A to še ni bil konec najine odisejade z vozovnicami. Prodajalec nama mi znal prodati prave, ker so vse storitve v Italji privatizirane, omejene na občine in to mesto leži v blizini več občin. Priznal je, da to za turiste ni prijazno, a tudi zanj ne, ker ne more svetovati. Pokazal nama je namreč vsaj 6 različnih tipov vozovnic razlicnih prevoznikov. 

O uboga EU, skoraj nič ni poenoteno, nic ni človeku prijazno. Žal!!!

Končno sva se vkrcala na trajekt za otok Procida. Vožnja traja dobrih 25 minut. Vreme je sončno in tudi zrak je danes toplejši.

Procida je eden od Flegrejskih otokov ob obali Neaplja. Leži med rtom Miseno in otokom Ischia. Ima pa svoj majhni satelitski otok Vivara.

Zanimiva je njegova oblika, saj spominja na psička z repom (otock Vivara).)

Otok obsega manj kot 4,1 kvadratnih kilometrov. Njegova obala je, zelo razčlenjena in meri 16 km. Hrib Terra Murata se dviga 91 m nad morjem in je najvišja točka na otoku. Z višine so lepo vidne oblike vulkanskih kraterjev.

Mesto Procida,slovi po barvitih hišah, ki pridejo še bolj do izraza ob modrini morja.

Procida te prevzame s svojo osupljivo obalo, slikovitimi pastelnimi stavbami in prijaznimi domačini.

Takoj sva se peš pdpravila raziskovat otok po navodilu prijazne uslužbenke v info centru.

Najprej sva si želela ogledati zgodovinsko jedro, zaselek Terra Murata , ki je srce otoka. ,

Odpravila sva se do skalnatega grebena, kjer je utrdba in cerkev. Od tod je prekrasen razgled na južno obalo mesta z neverjetno barvitimi in slikovitimi stavbami. 

Zanimiv ostanek starega kipa v travi je pritegnil najin pigled.

Spustila sva se po strmih stopnicah do obale in se ustavila v prijetni restavraciji ob obali.

Po okusnem kosilu, jaz sem izbrala jed z zajčjim golažem, ki je tipična jed otoka, 

Bojan pa testenine z morskimi sadeži, sva se po stopnicah povzpela na zgornji plato mesta.

Mesto se ponaša z zelo ozkimi ulicami, po katerih pa poteka gist promet manjßih avtomobilov, skuterjev in koles. 

Je živahno in spominja na čebeljak, ki se ne umiri. Visoke stavbe, ki oblikujejo ozke ulice so polne balkonov, sušilnih vrvi z oblačili.

Hoja po teh ulicah ni najbolj prijetna, ker se moreš kam umakniti pred avtomobili. 

 

Mesto se zdii brezčasno, v idiličnem okolju ribiških čolnov in majhnih zaselkov raztresenih po gričih. Skoraj ni neposeljenega pobočja na otoku.

Ta zanimiva sredozemska lepotica je navdihovala tako literaturo kot filme. Za podroben ogled zgodovinskih stavb bi si morali vzeti kar dva dni.

Sprehodila sva se tudi ob dolgi plaži, ki jo že urejajp za sezono.

Zanimiv je otoček Vivara, ki je z mostom povezan s Procido. Je,zaščiten naravni otok in vodeno dostopen ke ob vikendih.

Prehodila sva več kot 12 km v dobrih petih urah. Sonce je prijetno božalo vse do poznega popoldneva. 

Ob šestih sva se vrnila na kopno, precej utrujena komaj pričakala avtobus iz Napolija in se vrnila v kamper. 

Ljubo doma, kdor ga ima. Pripravila sva si večerjo, se stusirala in pregledala nabor današnjih fotografij. 

Ialijani so naju prijetno presenerili, saj imajo restavracije ŵifi, tako sva lahko shranila posnetke v oblak