Odeceixe, Bordeira beach

                   Bordeira beach

Dan 17

Mirna noč, le valovi so ustvarjali posebno zvočno kuliso. 

Kamp je poleg plaže,, ki ponuja tudi surf šolo, zato je večina avtodomarjev tudi surfistov. 

Zjutraj sva se v rahli meglici sprehodila po peščeni plaži. Prvi surfarji so se že borili z valovi in jih skušali zajahati. Na pesku so tu pa tam manjši kamenčki, ki jih nanosi morje. Ker jih zbiram kot spomin na različne kraje, sem to tudi tokrat storila. 

Na moje presenečenje sem našla veliko takih v obliki srčka, zato to plažo lahko imenujem plaža srčkov :).

Pot nadaljujeva proti jugu. Najprej se voziva ob slikoviti obali s sipinami in skalnatimi zalivčki. 

Naselja so lepo urejena z belimi nizkimi hišami z modrimi obrobami, lep odsev dežele, ki jo po vsej dolžini krasi in uokvirja modrina oceana.

Tu pa tam se najdejo tudi rumene obrobe, ki ponazarjajo pogoste sončne dneve.

Ustaviva se na griču pred plažo Ocedeixe, kjer se v ocean izliva reka Ribeira de Seixe. Lep zaliv obdajajo pečine in vzpetina, na kateri je naselje.  

Spustiva se po stezi do velike peščene plaže. Pesek je zelo mivkast, droben, bolj utrjen tam, kjer ga dnevno liže ocean. 

Na desni je visok klif, ob katerem je kot čekan oblikovan del skale, ki ga je obdelala erozija. 

Valovi nenehno bučno butajo v skale in se razlivajo po pesku in vabijo surfarje.

Skupina se je igrivo lotevala premagovati vodno silo in jih zajahati.

Kako lepo je v odmaknjem delu uživati  lepote in umirjenost ob zvokih narave.

Prijetno okolje je zbudilo najin apetit, ki sva ga potešila v bližnji restavraciji. 

Uživala sva v okusih pečenih sardinic z zelenjavno prilogo in s portugalskim 'pašta fižol' le da je bil tu 'riž fižol'.

Po dobri kavi s sladoledom sva se odpravila dalje. Prestopila sva mejo z Algarve.

Najin naslednji postanek je pri plaži Bordeira, ki se razteza 3 kilometre vzdolž obale. 

Spodnji del peščene plaže je širok dobrih 500 m. Sprehodila sva se po sipini do  spodnjega dela obale, kjer je urejena lesena pot do plaže. 

Ocean ustvarja udobne valove za kitanje.

 En mojster je užival v vetru in hitri vožnji in skokih. 

V visoki sezoni to plažo oblegajo kitarji in surferji. 

Sines

Dan 16

Zjutraj se odpraviva proti jugu, a na poti morava poiskati servis Peugeot, saj avto javlja opozorio naj preveriva AdBlue sistem.

Voziva se po obširni ravnini, poraščeni z grmičevjem, posebnimi košatimi in nizkimi iglavci in obšezmnimi nasadi plutovca.

Debla dreves so olupljena in spominjajo na ovce, ki jihm ostrižejo volno.

Portugalska je znana proizvajalka plutovine in izdelkov iz nje. Na vseh stojnicah in manjših trgovinah lahko najdemo plutovinaste spominke. 

Ker je na Peueot spletni strani napačen naslov sva se po krajši vožnji znašla v gužvi sredi mesta Setubal. Končno sva le  uspela najti servis, a tu niso imeli nobenega tehnika, da bi računalniško pregledal in resetiral sistem.

Odpeljeva se dalje do mesta Sines, kjer pa naletiva na zelo prijazno uslužbenko, ki nama je pomagala urediti servis v Portimau za četrtek. Problem je, da vse na spletu objavljene številke vodijo do avtomatskega odzivnika in ta je v porgugalščini. 

Končno se odpraviva na ogled tega manjšega ribiškega mesta Sines, rojstnega kraja pomorščaka Vasca da Game.

Staro ribiško mesto Sinesje se je z zaradi turizma in industrije povečalo in posodobilo.

Pravijo, da je danestu glavno pristanišče in naftni tankerski terminal pomemben za portugalsko gospodarstvo.

Na velikem parkirišču najdeva en prazen prostor za avtodom in se odpraviva na ogled mesta.

Pod mestom je velik ovalen zaliv s peščeno plažo ob njem pa lepo urejena promenada.

Na sredini nad zalivom so lepo vidne ruševine srednjeveškega gradu, ki je bil obnovljen. 

Ob obzidju je mogočen kip Vasco da Game, ki naj bi se tu rodil (1468-1524). Majhna ribiška vasica je dala velikega raziskovalnega sina.

Vasco da Gama je bil namreč portugalski pomorščak in raziskovalec. Bil je poveljnik prvih ladij, ki so plule iz Evrope v Indijo, 

Sprehodiva se po ozkih tlakivanih ulicah, ki jih obkrožajo majhne povezane hiše z zanimivimi vhodnimi vrati. Večina stavb je  bele barve obrobljene z zivo modrimi robovi.

Novi del mesta se širi na obe strani starega centra ob robu vzpetine in ustvarja lepo razglednico. 

Po ogledu se odpraviva v nekaj kilometrov oddaljeno postajališče, ki je posebej znano surfarjem. 

Pa še beseda ali dve o vremenu. Danes je bilo sončno, nalo mrčasto s 25°C.  Zvečer pa krasen sončni zahod, vuden s pistajališča.

Jutri se odpeljeva proti Algarve, slikoviti pokrajini na južni obali Portugalske.

Cabo de Roca, proti Lisboni

Dan 15

Prespala sva na nogometnem igrišču v vasi Azoia. Pozneje zvečer sta se nama pridružila še dva avtodoma. 

Po zajtrku sva se odpeljala do bližnje atrakcije, Cabo de Roca, najzahodnejše točke celinske Evrope.

Že od daleč zagledava impozantno skupino belih zgradb z rdečim svetilnikom na sredini, ki od leta 1772 stoji na klifu 165 m nad oceanom. 

To je množično obiskana točka Portugalske.

Kljub ozki cesti, ki se vije iz doline, sem pripelje veliko avtobusov in seveda še veliko več motoristov, ki uživajo v pobiranju ovinkov.

Danes je nedelja, topel sončen dan, zato tudi veliko število obiskovalcev. Na okroglem parkirišču so se razstavili stevilni težji in lažji motorji, okrig njih pa množica črno oblečenih voznikov in voznic. Neverjetna množica in rohnenje teh brhkih konjičkov.

Odpraviva se po pobočju do obeležja, stebra s križem, kjer vsi skušajo ujeti čim lepši sebek. 

Ob robu klifa, 140 m nad vodo, je lesena ograja, pod njo pa valovi butajo v skale in tvorijo vrtince. Prekrasen razgled na vse strani, posebej na čekanom podobne ostanke skal pod svetilnikom.

Sprehodila sva se navzdol po uhojeni poti, da si pobliže ogledava še levo stran obale. Bojan se je seveda moral spustiti 100 m navzdol do najnižjih klifov. 

Postalo je res toplo, zato sva se v senci stebra usedla  in uživala v posebni atmosferi, ki jo je s kitaro prijetno obarval poulični glasbenik.

V posebni pisarni ob parkirišču sva že drugič (po 15 letih) nabavila potrdilo o obisku te točke. Imava že lepo kolekcijo takih zanimivih in enkratnih potrdil. 

Opoldne je celotno poboćje preplavila še večja množica avtomobilov in obiskovalcev.

Pripravila sva si kosilo in v  prijetno toplem zraku uživala.

Zapuščava to res lepo in prijetno točko in se odpraviva proti Lizboni. 

Ker sva Lisbono v preteklosti že obiskala, sama pa sem tu bila že večkrat, tokrat le peljeva skozi mesto.

Celotno metropolitansko območje je gosto poseljeno in šteje preko 3 miljone prebivalcev. Res je pravi labirint vožnja skozi centralni del mesta do ikoničnega mostu 25 april ( dolg dobra 3 km) čez reko Tejo, nadaljši viseči mist na svetu.

Povzpneva se na grič, kjer stoji veličasten kip Kristusa Kralja. 

Zrajen je bil leta 1959 kot poklon nevtralnosti Portugalske med drugo svetovno vojno.

Lep nedeljski dan je privabil mnoge obiskovalce, ki so uživali ob ogledu kipa in panorame Lizbone.

V okolici kipa je lepo urejen park z nizkimi palmami in oljkami in ob robu vzpertine teče urejena pot z ograjo, od koder je prekrasen pogled na mesto.

Pa še nekaj vesed o  Lisboni. Je glavno mesto Portugalske in najbolj zahodno mesto in za Atenami drugo najstarejše mesto v Evropi.

Središče mesta obdaja sedem gričev. V mestu sta dva velika mostova. Prvi je rdeč dolg 2 km in se imenuje 25 april, primerjajo ga z mostom Golden Gate v San Franciscu, drugi pa je most Vasco da Gama, ki prečka reko Tejo in je najdaljši most v Evropi (17,2 km).

Tako kot Porto tudi Lisbona na pročeljih stavb predstavlja teme z barvitimi ploščicami, azulejos.  

Lispona je rojstni kraj svetovno znane glasbe fado, ki je nastala v delavskih soseskah Lizbone v 19. stoletju.

 V mestu je zelo velik akvarij z morskimi živalmi, ki je vreden ogleda. 

Dan sva zaključila na obrobju mesta na parkirišču, kjer bova prespala.

Tako kot v Portu nama je danes vreme naklonilo lep sončen dan, zato sva s polnimi pljuči in dobro voljo vsrkala in v objektiv ujeka vse lepote na najini poti.