Eze

Dan 29 - Eze

Danes sva se odpravila proti domu. Poslovila sva se od Cassisa in Marseja in se odpravila proti Italiji.

Večina sva se vozila po avtocesti, se peljala mimo Cannesa in Nice, kjer se nisva ustavila, ker sva pred leti že spoznala Azurno obalo in ti dve mesti. 

Ravno obratno pa sva se odločila, da še enkrat obiščeva vasico Eze.

Èze  se nahaja na francoski rivieri, severovzhodno od Nice in zahodno od Monaka. Je majhna srednjeveška vasica, ki  slovi po svojem šarmu in slikovitosti.

Že položaj vasice je poseben, saj njene hiše slonijo na vrhu strmega kamnitega rta nad morjem. 

Do vasice vodijo strme stopnice, ki peljejo do ozkih tlakovanih uličic, ki z opečnimi tlakovci po sredini vodijo obiskovalce v različne smeri. 

Vsaka mini uličica je nekaj posebnega, slikoviti zidovi hiš, ozke stopnice do hiš, veliko zelenja in cvetja in obokani podhodi dopolnjuje sceno.

V ulicah so majhne umetniške galerije in ateljeji, kjer umetniki utvarjajo svoja dela. 

Zanimive so trgovinice s spominki in oblačili, restavracije in hoteli, ki privabljajo številne turiste. 

Tu živi le malo lokalnih prebivalcev, zato Ezeju pravijo tudi "vas-muzej, vas muzejev".

Zaradi svoje lege na visoki pečini 427 m nad morsko gladino Èze opisujejo kot "orlovo gnezdo".  Na vrhu pečine stoji cerkev v svetlo oker barvi, ki se vidi daleč naokoli. 

Prehodila sva vse te ljubke ulice, si igledala nekaj galerij, fotografirala in se vrnila v avtodom, ki sva ga parkiraka kilometer iz vasi, saj je tu kar težava najti primeren prostor za parkiranje. 

Pozno popoldne sva se odpravila mimo Monaka, ki sva ga že obiskala pred leti in ga tokrat izpustiva.

Pelheva se po grebenu obalnih gora do postajališča Sospesi, 20 km oddaljenega od obale. Cesta je polna ovinkov in vodi v notranjost obalnih hribov. 

Peljeva skozi ozek in dolg gorski predor. 

Na mirnem postajališču je veliko avtodomov. Pridruživa se jim in pripeaviva večerjo. 

Marsej drugič

Dan 28 - Marsej, drugič

Danes sva se še enkrat odpravila v Marsej, da si ogledava še nekatere znamenitosti. Mesto je res zelo veliko in promet v njem je kaotičen. Zanimivo, Francozi za vsak prazen nič trobijo.

Najprej sva se ustavila na začetku mesta, ker so najino pozornost pritegnili ogromne stanovanjske stavbe. Na vzpetini so zgradili skupino ogromnih stanovanskih stavb, največja je dvajsetnadstropna in več kot 200 m dolga stavba, olstale pa ne zaostajajo veliko za njo. Prava džungla ljudi na tako majhnem prostoru.

Nato sva se vozila skozi mesto, mimo La Panier in se ustavila pri Palais Longchamp. 

Sredi dolgih ulic z visokimi stavbami se menadoma odpre pogled na razkošno stebrišče v obliki polmeseca. 

Pred stebriščem je vodnjak in park. Mogočni kompleks iz 19. stoletja privablja veliko obiskovakcev. 

Palais Longchamp in park ter znamenitosti okoli nje so bili zgrajeni ob dokončanju Canala de Marseille, ki se je povezal z reko Durance. Z njo se je mesto zahvalilo za rešitev stoletja dolgih težav z oskrbo z vodo.

Po stopnicah sva se povzpela do stebrišča in si ogledala znamenitost še z vrha. 

Na sredini so trije ponisni biki, ki gledajo proti mestu.

Na poti proti plažam sva se ustavila pri cerkvi Saint-Vincent-de-Paul. To je rimskokatoliška cerkev, ki so jo gradili od leta 1855 do 1886. 

Videla sva jo že od daleč zaradi njene bele barve in neogotskega stila. Sprednji dve puščici sta 70 m visoki.

V notranjosti je visok obokan strop, okna so umetelni vitraži, in na obeh straneh v istem stilu oblikovane orgle.  

Na koncu sva se za slovo od mesta sprehodila po plažah v bližini panoramskega kolesa, ovekovećila še Davidov kip v bližini in se odpeljala proti kampu. 

 Jutri nadaljujeva pot proti domu.

Parc National des Calanques

Dan 27 - Park National des Calanques, Cassis

Naredilo se je skoraj pravo poletno vreme, veter je potihnil in nebo je brez oblačka. Veselila sem se današnjega dne, saj sva se odpravila na ogled tukajšnje posebnosti, kalanke, ali po francosko "calanques".

Kalanke so edinstvena vrsta geološke formacije iz apnenca. To so pravzaprav veliki skalnati zalivi, ki se strmo in ozko zajedajo v notranjost obale. Zaključijo se z ljubkimi peščenimi plažami obdanimi z minjaturnimi fjordi in prelepo tutkizno modro barvo morja. Kalanke so značilne večinoma za obalo Sredozemskega morja.

Danes so bile te male plaže že polne kopalcev. 

Mnogi so zaplavali, drugi so supali ali se vozili s kanuji, ostali pa so se le predajali prvim toplim žarkom sonca. V najvišji sezoni mora biti tu precejšnja gneča.

Med Marsejem in Cassisom je narodni park Calanques, to je zaščiteno in strogo regulirano območje, ki se razteza na več kot 20 km, s 26 kalankami različnih velikosti. Nekatere so lahko dostopne, druge manj. 

Glede na današnje pravcato romanje ljudi do kalank v bližini Cassisa, je to absolutno obvezen ogled, ko ste v tem koncu.

Kalanke sva prvič videla na Korziki, kjer so kalanke bolj pečine in ne ozki zalivi. 

 Naskednjič pa v južni Italiji v mestecu Montalbano Ionico. A tiste so posebne, zanimive oblike brazd na peščenih obronkih na kopnem.

Blizu Cap Morgiou, 37 metrov pod vodo, je edinstvena podmorska jama "La Grotte Cosquer" z več kot 200 slikami (s pingvini, tjulnji, bivoli, konji, moškimi in rokami) ter rezbarijami, starimi več kot 25.000 let. Replika jame je na ogled od junija 2022 v "Villa Méditerranée" pred The Mucem v Marseju.

Kalanke si lahko ogledaš s čolni, ki organizirajo oglede iz Marseja ali Cassisa za različno število kalank. 

Lahko pa se sprehodiš po lepo označenih pohodniških poteh okoli kalank. 

To možnost sva izbrala tudi midva. Bil je krasen 8 kilometrski sprehod po kamnitih rtih nad morjem in nad dvema večjima kalankama. Danes nas je bilo na ogledu res zelo veliko obiskovalcev vseh starosti. 

Pot je deloma peščena, deloma kamnita. Kamnite steze so od tisočerih stopinj zlizane in se svetijo v soncu. Potrebno je stopati previdno, ker se drsi. 

Vegetacije ni veliko, senco dajejo na redko posejani iglavci in grmičevje. Vsepovsod pa so raztresene skale in veliki kamniti bloki. 

Na vsakem koraku se odpira prekrasen pogled na morje, stene kalank in v ozadju v soncu žari rdeča barva Cap Canaille. 

Šla sva vse do konca rta Cap Cacau, kjer sva uspela videti od daleč tudi tretjo kalanko Calannque d'en Vau.

V kamp sva se vrnila prijetno utrujena in polna krasnih vtisov. Za nagrado sva si pripravila pregovorno značilno francosko sladico, ki jo ponujajo na vsakem koraku, "crepes", po naše palačinke ;).