Le Palais ideal, Hauterives

Dan 18 - Le Palais idéal, Hauterives

Hauterives je majhno pretežno  podeželsko mestece, ki je postalo svetovno znano po 'Le Palais ideal', idealni palači, ki jo je sezidal in oblikoval poštar Cheval.

Ferdinand Cheval, ki mu pravijo poštar Cheval, se je izučil za peka in ko je bil star 31 let, je postal poštar v tem mestu.

Pričevanja pravijo, da je nekega dne na svojem 43 km dolgem poštarskem obhodu naletel na zanimivo oblikovano gmoto erodiranega starega kamna. Pobral ga je in prav ta kamnita tvorba je v njem zbudila ustvarjalca. Odločil se je na svojem vrtu postaviti palačo, spomenik za svojo družino kot popolni samouk. 

Tako je 33 let vsak večer, ko se je vrnil z dela, počasi gradil svojo Le Palais idéal ("Idealna palača"). Ves material za gradnjo je nabiral v okolici in ga prevažal v samokolnici.

Nastala je torej palača visoka približno 10,5 metra. Kot samouk si je najprej izrisal načrt in nato dodajal različne elemente. 

Palača se deli na 4 dele fasade ( vzhodno, južno, zahodno in severno), teraso in galerijo.

Na vzhodni fasadi, kjer je začel z deli, je Vir življenja, ki ga varujeta lev in pes. Tu so trije velikani poimenovani po Vercingétorixu, Arhimedu in Juliju Cezarju.

 Tu je naredil tudi grobnico, kjer naj bi bil pokopan, a zakonodaja takrat tega ni dopuščala.

Na južni fasadi je postavil vse, kar mu je bilo ljubo. Tu je mineralno drevo s pticami.

Na zahodni fasadi je upodobil stile različnih kultur, religij, ki so v sožitju. Tu je zapisal tudi svoje ime na stebrih.

Na severni fasadi je zaključil svojo stvaritev z viškom bogate ustvarjalnosti. Različne živali živijo pod budnim očesom Adama in Eve. To je zgodba o življenju in smrti.

Na terasi je postavil svoj sloviti poseben kamen na vidno mesto. Do terase vodijo 3 različna stopnišča. 

Galerija, obokan hodnik, je opremljena z lepo izdelanim lestencem obloženim.s kamenčki in školjkami, na stenah pa so zapisani citati o njegovem življenju, delu in sanjah. 

Njegov napomembnejši stavek, ki ga je vpisal na steno, je "1879-1912 10.000 dni, 93.000 ur, 33 let boja. Naj poskusijo tisti, ki mislijo, da so lahko boljši."

Palača je mešanica različnih stilov, pripada slogu naivne umernosti. Navdih je iskal v naravi med opravljanjem poklica, v številnih revijah in razglednicah, ki jih je dostavljal krajanom. Številni svetovno znani umetniki so ga proučevali, spoštovali in doprinesli k njegovemu slovesu.

Bojan v stilu poštarja Chevala, (kip v parku)

Umrl je star 88 let, preživel je vse svoje otroke in dve ženi. O njem je posnet tudi film Neverjetna zgodba poštarja Ferdinanda, ki sva si ga pred kratkim slučajno ogledala na TV.

Pa še ena v Pahorjevem slogu ;)

Kar nisva se mogla nagledati vseh podrobnosti te idealne palače in nisva bila sama. Nabralo se je veliko obiskovalcev. Pravijo, da palačo obišče vsako leto 300.000 obiskovalcev. Prvi so jo obiskali še za časa njegovega zivljenja. 

Na koncu sva si ogledala še grobnico na 1 km oddaljenem pokopališču, ki jo je gradil na isti način celih 8 let. V njej so pokopani on in vsi njegovi.

Po ogledu sva nadaljevala potovanje proti Mount Ventoux-u. Tu je skoraj polno postajališče, a še vedno najdeva tudi midva prostor.

Sprehodiva se v vasico, kjer je ravno dan lokalnih proizvodov. Mesto je polno turistov z nama vred.

V ozadju je najina jutltrijšnja destinacija.

Hauterives

Dan 17 - Hauterives

Danes sva se že dpopoldne odpravila na pot. Čakalo naju je slabih 400 km proti vzhodu Francije.

Vozila sva se po valoviti pokrajini, mimo zlato rumenih polj olne repice,vinogradov in nasadov češenj. 

Tu je pokrajina bolj obljudena, sledijo si manjša naselja in nekaj večjih mest.

Vmes sva napolnila plin na črpalki, nabavila hrano in vmes pripravila kosilo na obronku ceste. 

V drugi polovoci poti so naju čakali ovinki in vzpon čez tri prelaze, Col de Čére je bil najvišji na 1294 mnm. Tu je tudi večji smučarski center. Bilo je veliko vzponov in kar strmih spustov po vijugasti cesti.

V ozadju so se svetili še vedno zasneženi vrhovi. 

V zadnjem delu potovanha je bila cesta precej ozka in vožnja pisledično počasnejša. Danes torej nisva naredila veliko razdaljo, porabila pa sva skoraj cel dan. 

Pod noč sva se ustavila na postajališču v Hauterives, kje si bova jutri ogledala njihovo znamenito posebnost. O tem pa več jutri

Gouffre de Padirac

 Dan 16 - Gouffre de Padirac

Zjutraj se odpraviva do 2 km oddaljene kraške posebnosti, Gouffre de Padirac ali jama Padirac. Ko prispeva do jame, v vrsti že čajajo prvi obiskovalci. Kupiva vstopnici (18€) in ugotoviva, da lahko vstopiva šele čez 1,5 ure, ker so obiskovalci na spletu rezervirali čas vstopa. 

Sprehodiva se po okolici, je lep sončen dan in jutranja svežina se počasi ogreva. Včeraj zjutraj je bilo tu le 2°C. Od zgoraj si ogledava globoko brezno, kjer je vstop v podzemen svet.

Okrogla brezno, je globoko 103 m s premerom 33 m in je nastalo, ko se je streha zrušila v veliko notranjo votlino. Znano je, da je votlina obstajala že v 3. stoletju, kasneje so v njeni bližini izkopavali kalijev nitrat.

Na vrsti sva za vstop v jamo. Opremijo naju z avtomatskim glasovnim vodičem in slušalkami. Spustiva se 75 m globoko kar po stopnicah ( danes svaj jih natedila več sto v tej jami), je pa možno iti tudi z dvigalom.

Od tu je lepo vidno modro nebo v okrogli odprtini zgoraj. Gouffre de Padirac je eno največjih brezen v Evropi. Ta ogromna ponorna luknja vodi v jamski sistem, ki ga je tisočletja ustvarjala podzemna vodna in erozija. 

Globoko pod zemljo je izdolbla spektakularne votline, ozke razpoke v apnenčaste skale, ki jih je okrasila z slikovitimi oblikami ogromnih kapnikov.

Vstopiva v ta jamski sistem, kjer teče živahna reka. Jama je impozantna z ogromnimi skalnatimi sklopi, ozkimi previsi in hodniki in tolmunčki vode. Prvi del jame je suh in tu kapniki ne rastejo več.

Odkril jo je slavni francoski raziskovalec jam Edouard Martel, za javnost pa je bila odprta leta 1899. Več kot 24 milijonov obiskovalcev jo je že obiskalo in občudovalo, posebej v sezoni je vrsta čakajočih na vstop v jamo zelo dolga. 

Skupaj s skupinico španskih turistov se sprehodiva po urejeni poti. Skalne gmote so osvetljene in označujejo lepe predele. 

Pot je razdeljena na tri dele. Prvi del ni tako bogat s kapniki, je pa impozanten. V drugem delu se vkrcava na posebne ravne čolne, ki jih čolnar potiska s palico po dnu reke. Tu je reka že širša, strop in stene so precej nizko nad našimi glavami.

V jami prebiva 8 vrst netopirjev, ki pa niso v predelih, ki so obiskani. 

Izkrcamo se pred največjo dvorano, ki ima visok strop, jezerca, bazene s kaskadami, kjer je voda odložila nanose apnenca in ustvarila pregrade. 

Tretji del je najlepši, saj je bogat s kapniki vseh oblik in barv. Tu se povzpneva po strmih številnih stopnicah skoraj do stropa. 

Na poti uživava in fotografirava to čudo narave. Reka teče pod zemljo še 25 km, a je dostopna le s posebno potapljaško opremo.

Ta prelep kapniši stolp je visok 17 m in širok 3 m. Zelo veličasten.

Ko se spustiva do čolnov, se odločiva, da še enkrat v miru opraviva ta del ogleda. 

Ni čudno, da je Padirac najbolj obiskan podzemni turistični objekt v Franciji. V preteklih časih so ga lokalni prebivalci pogosto imenovali hudičeva luknja

Obiskovalci opravimo 1.1 km poti v eno smer.  Obisk pusti res bogate vtise in veliko dobrih posnetkov, saj v večini jame lahko fotografiramo brez fleša.

Vrneva se na postajališče, pripraviva okusno kosilo in nazdraviva na moj poseben dan :).

Po kosilu se sprehodiva do bližnje vasice Padirac, ki jo krasijo kamnite ograje, hiše in posebne strehe. V centru je tudi majhen slikovit gradič, ki pa zgleda zapušcen. 

Prespala bova še eno noč na tem postajališču in nato nadaljevala pot proti vzhodu.