Matera, stara pradavna bivališča Sassi

ČETRTEK, 28.6.2012

Najina zadnja destinacija je bila Matera, oddaljena okrog 280 km, območje precej manj poseljeno, kraško, pusto in suho. V Matero sva prispela sredi vročega dopoldneva. Želela sva si ogledati znameniti  del mesta imenovan Sassi (http://www.sassiweb.it/matera/cosa-sono-i-sassi/introduzione/), bivališča vklesana v stene pečine. Nikjer ni bilo označenega parkirišča za avtodome, a na srečo, nama je pri tem pomagal prijazen domačin, najbrž zaposlen kot usmerjevalec turistov. Poiskal nama je parkirišče in naju odpeljal do agencije, ki ponuja vodene oglede Sassov. Priključila sva se skupinici Italijanov (cena na osebo 15 Evrov) in slabo uro in pol sledila vodenemu ogledu, čeprav je ogled možen tudi samostojno.

Matera slovi po starem delu mesta z imenom "Sassi di Matera". Sassi so pradavna bivališča nastala v naravnih ali izklesanih jamah apnenčaste stene imenovane »tufo« v globeli okoli mesta imenovani Gravina, le redka so danes še naseljena. Sassi so bili v pradavnini pribežališče ljudi različnih verskih in jezikovnih pripadnosti, ki so tu našli zatočišče. V notranjosti jam so ljudje izklesali prostore tudi do 4 nadstropja v globino, na zunanji strani pa zravnali z zidanimi stenami.

Po panoramski cesti "Strada dei Sassi" smo se sprehodili mimo najznačilnejših jamskih prebivališč, ki jih lahko imenujemo urbanistični čudež davnine, obiskali tri znamenite cerkve v skalah in nekaj bivališč. Pojasnili so nam način življenja in dela v teh bivališčih. Zanimivo je dejstvo, da so prebivalci v spodnjih prostorih domovanj imeli domače živali, ki so jim nudile hrano in toploto. Poleg tega je temperatura v jamah konstantna skozi celo leto. Na ta dan je bilo zunaj okoli 35 st, takoj za vrati pa prijetnih 15 st.  Danes se nam zdijo ta bivališča v Materi slikovita in romantična, a še v začetku 20. stoletja so bila grd obraz Italije, saj so predstavljala strašno revščino in so bila tudi leglo nevarnih bolezni. Še leta 1950 je tu živelo 20000 ljudi, v novem delu mesta okoli 10000. Vse prebivalce so zato preselili v novozgrajene bloke v Materi in šele po nekaj letih spet dovolili naseljevanje.  Danes na področju Sassov živi okoli 5000 prebivalcev, v celotni Materi pa okoli 60000. Leta 1993 jih je Unesco uvrstil na seznam svetovne kulturne in naravne dediščine.

Po vodenem ogledu sva se kljub veliki vročini še sama podala na ogled po celotnem naselju in po starem delu Matere. 

 

Amalfi in Ravello

SREDA, 27.6.12

Današnji cilj je bil Amalfi in Ravello, mestece nad njim. Vožnja do Amafija z avtobusom traja uro in tri četrt (čeprav je le slabih 45km). V Amalfiju sva presedla na drug avtobus. Ki naju je odpeljal v Ravello. 

Mestece leži visoko na pobočju hriba z lepim razgledi na obalo in mesteca ob njej. Je zelo urejeno, slikovito in z bujno vegetacijo. Vse okrog so lepi urejeni vrtovi, veliko cvetja, parki, trgovinice, ki ponujajo veliko pisanih keramičnih izdelkov in drugih lokalnih značilnosti.  Ob poti lahko vidiš v kakšnih zahtevnih strminah živijo in obdelujejo zemljo (oljke, agrumi in vinogradi) okoliški prebivalci. Mestece res vredno obiska.

Po vrnitvi sva si ogledala tudi Amalfi, znano katedralo, ozke ulice majhne trge in izkoristila vroče popoldne tudi za kopanje v toplem morju.

Sorento in slikovit ter romantičen Positano

TOREK, 26.6.2012

Zapustila sva Pompej in nadaljevala vožnjo do najine naslednje točke, obmorskega mesteca Sorenta, oddaljenega le dobrih 25 kilometrov. Vozila sva po gosto naseljenem področju, praktično od Napolija do Sorenta ni nepozidanega območja obale.  Po ozkih in zaparkiranih ulicah po katerih se odvija promet konfuzen za oči tujca (kot, da bi pravila določali sproti, vsak po svoji potrebi), med avtomobili namreč švigajo  skuterji v vseh smereh, a domačini se v njem dobro znajdejo, so potrpežljivi, strpni in nikoli nervozni. 

Presenetljivo, promet teče brez večjih zastojev. Garmin naju je pripeljal do načrtovanega kampa, a zaradi prometa in razmer na cesti sva spregledala oster odcep vanj. Medtem ko sva iskala možnost za vrnitev na to mesto, sva po naključju zavila in pristala v naslednjem kampu, ki ima še lepši razgled na Sorento, ki se razteza na pečinah vzdolž  obale. Našla sva senčen prostor. V recepciji so nama svetovali, da je zaobisk mestec na Amalfijski obali najbolje uporabiti javni avtobus, ki pogosto pelje do njih.  Izbiraš lahko med več vrst vozovnic za enkratno vožnjo (vse tako avtobusne kot vozovnice za vlak imajo določeno časovno veljavo in v tem času lahko presedaš neomejeno ) ali pa za 24 ur. Pripravila sva nahrbtnik z obvezno pijačo in kremo za sončenje (faktor 30), dežnikom za senco in sončnimi očali. Čakal naju je namreč nov zelo vroč in sončen dan.  

Izpred kampa sva se odpeljala z  mestnim avtobusom do avtobusne postaje v Sorentu. Tam sva se presedla na avtobus, ki pelje do Amalfija, saj na ta konec namreč ni dovoljena vožnja za avtodome od 6 zjutraj pa do polnoči, zaradi ozke,vijugaste in prometne ceste. Najin tokratni cilj je bil Positano, znan kot najbolj romantično mestece v Italiji ob eni izmed najbolj slikoviti obali. Kmalu sva ugotovila, zakaj velja prepoved za vožnjo z avtodomi. Za manj kot 25 km smo potrebovali celo uro. 

Cesta je ozka, vijugasta, polna prometa in poteka po strmih pobočjih obale, večinoma vklesana v steno. V vseh vaseh ali mestecih, ki ležijo na zelo strmih pobočju del že tako ozke ceste zavzemajo še parkirani avtomobili.  Vozniki avtobusov so pravi mojstri, ko si s centimetrskimi razdaljami med vozili in skalami utirajo pot avtobusom. Potnikom, ki večinoma niso vajeni takih razmer, pogosto zastane dah,še posebej, ko vidiš, kaj na cesti počnejo skuterji. 

Positano je resnično pravi biser Amalfisjke obale, slikovite svetle hiše postavljene ena nad drugo v živi skali, praktično v skoraj navpičnih pobočjih, prekrasna obala, veliko živobarvnega cvetja, majhnih, lepo urejenih trgovinic, ozkih uličic in stopnišč, ki se spuščajo proti morju. 

Polno turistov iz celega sveta se sprehaja po njih. Kljub temu, da je obala strma in ozka, pa so tu lepe plaže. Uživaa sva popoldne v temprekrasnem okolju.